Thursday, September 22, 2016

V šoli mora biti vse ODL: ODLično ali ODLočba

Mami, saj je ocena 3, dobro, tudi dobra ne?  Ne, če ni odlično, me ne zanima. Boš šla sama do učitelja ali naj grem jaz?        

Joj, sploh ne vem, kako bo naša nabrala dovolj točk za vpis? - Kakšnih točk? Mi smo mu pa odločbo "zrihtali"pa je. Kaj se bo fant sekiral....
                                   Nekje na Luni, 1970
                                   Tukaj in zdaj, 2016

Kot učitelja jezika me starši osnovnošolcev vse večkrat tako, mimogrede, poprosijo za dodatne vaje za njihovega otroka. Ima težave? me zanima. Mah, to ne, ima pa samo 4... Pa je eden redkih v razredu. Rad bi šel na gimnazijo, pa potrebuje točke. Saj razumeš? Samo 4 ima. Prav dobro. Seveda se trudim razumeti. Tudi sam sem vedno ciljal le na najvišje ocene, a takrat nas je bilo takih le nekaj. Spomnim se osnovnošolske profesorice za zgodovino, ki smo se je vsi po malo bali, a tudi oboževali njene ure. Izza katedra je v rdečem lakastem usnju zagrmelo: "Petica je Rim!Vsi si želijo osvojiti Rima!  A barbari ostanejo pred vrati..."


Rim, šolska petica, ni za vse. Vsaj nekoč ni bila. V neki raziskavi slovenskega šolstva sem našel podatek za učno uspešnost v 3. razredu OŠ iz mojega rojstnega 1987. Kljub mladosti učenčkov je bilo v razredu zgolj 29% odličnih, 33 % prav dobrih, 27% dobrih in celo 1% neupešnih. Zavrtimo kazalce dve desteletji naprej. Podobna raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je v razredu osnovnih šol po kar 55% in več odličnjakov! Pri čemer nezadostni, zadostni in dobri skupaj ne tvorijo niti  15 %.  In to je bilo leta 2006.

Grški logiki bi torej zaključili, da je naše šolstvo očitno doživelo preporod, napredovalo v odličnosti, zahtevnosti, opismenjenosti ter povrglo nadotroke in nadljudi. Nietzsche živi! Živel slovenski narod, ki se bo kmalu sporazumeval z oddajanjem miselnih vibracij in premikal meje mogočega. Živel holivud!

Seveda ni čisto tako. Ker ne bi rad slovenceljsko posploševal, naj za primer vzamem svoj predmet, angleščino. Zaradi omejitve vpisa v gimnazijskih programih naši dijaki prinesejo s seboj bogato doto petic in drugih bleščavih ocen. Ko sem pred kratkim delal statistiko prvopresopnikov dijaškega praga, je bilo v nekaterih mojih razredih celo več kot 3/4 vstopnih petic, nekaj štiric in morebiti dve trojki. Pa vseeno tak razred ob koncu pouka ni bil nič manj "Gausov" kot generacije poprej. Še več, petic je le za vzorec, pojavijo pa se tudi prenekateri popravni izpiti. Priznam, kvalitete svojega poučevanja ne morem jamčiti. Priznam, petica je petica. Na popravnih izpitih pa le nisem edini od aktiva. S popravnimi izpiti se soočata tudi kolega iz osnovne šole, s katerimi sem govoril pred tem zapisom. Kako je torej možno, da iste petice kar naenkrat sežejo vse od trojke do vrha, štirice pa celo do dvojke? Verjetno vsak petičnež torej le ni iz Rima, ampak tudi Ljubljane, Kamnika, Trbovelj in Malega Sela. Da ne govorim o sibirskem mrazu Vladivostoka. Pa brez zamere.

Kritičnost ocenjevanja je vse hujši in hujši problem v svetu rahljanja in popuščanja vzorcev in tu ne gre le za šolstvo. Lovorika ni več nagrada redkim posameznikom, temveč povprečnina, glavarina za množico. Vse preradi ploskamo povprečnosti in hvalimo navidezne dosežke, ker se bojimo, da nesupehi naše otroke pohabijo in doživljensko zaznamujejo. Vse je dobro. Naš je bil pa odličen 12. na šolskem tekmovanju iz zgodovine. Pa še na priprave ni hodil. Res jih je bilo samo 15, ampak tisti dan ga je nekaj glava bolela, sicer ima zelo rad zgodovino in te vojne. Tema je bila: Barok na Slovenskem.

Po drugi strani pa je v šoli za nakatere dobro le odlično, prenekatera osnovnošolska dvojka pa Bejž, da te ne vidim. V resnici z odličnostjo ni nič narobe, če izhaja iz dijaka in njegove želje in delavnosti. Še več, vsak Pedagog bo razprodal svojo dušo in vesolje, da mu pomaga priti do uspeha. A pozor. To vesolje se ne vrti okoli staršev, njihovih želja in ambicij. Sam imam s starši povečini dobre izkušnje, saj me podpirajo s svojo strogostjo in odločnostjo. Vesolja rdečih preprog, pravljičnih bitij in samorogov, po katerih naj bi se otroci kot samozadostni planeti sprehodili do svojih uspehov, pa v šoli nimajo in ne smejo imeti mesta. Ob prepogosto skromnih pričakovanjih, naš otrok kar naenkrat ni najboljši, najbolj opažen in zlat, kar naenkrat ga za vsak instant izdelek ne pohvalijo. Še več, grajan je za svojo lenobo in nedoseganje svojih zmožnosti. Šok. Groza. Superočetje na pomoč! Supermame k pishologu! Problem ni v otroku! Sistem ne deluje! Prikrojimo si sistem! Posebne prilagoditve!           

Porast otrok, ki se jim sistem mora podrejati, je vse več. Po podatkih psihologinje število učnih pogodb na naši šoli narašča zelo strmo, bližamo se celo 5 odstotkom, pri čemer gre za zelo dobro, priznano šolo. Kot učitelj, ki je kot prostovoljec delal z otroki s posebnimi potrebami (tako zaostankom v razvoju kot kroničnimi boleznimi) sem prepričan, da je usmerjanje teh otrok pomembno doprineslo k razvoju slovenskega šolstva in enakosti možnosti, ki je v Sloveniji uzakonjena.  Eden temeljnih zakonov iz 2011  pravi, da so

"otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja." (ZUOPP-1)

Zakon je jasen. In jasen bom tudi sam. Nikjer ni navedeno, da gre za otroke, ki preprosto ne morejo sedeti pri miru, ker jim je doma vse dovoljeno in ne želijo priznavati avtoritete učitelja. Ta zakonik niti ne razglaša, da ima vsak otrok, ki ni navajen pisati s pisalom namesto drgnjenja pametnega telefončka, disleksijo. In ne, vaš otrok nima motenj v pozornosti, ker je žaljiv do sošolcev in učiteljev, in še manj verjetno je, da se je tak rodil. Naš tak je. Ker je vaš, potiho dodam.

Pri teh diagnozah gre za resne, strokovne ugotovitve, ki ne smejo postati del vaškega interesa. Prav zato ta zakonik še najmanj predvideva zlorabo pravic in olajšano življenje lenobam in neresnežem. Zdi se, da je med nekaterimi starši pedagoška pogodba postala celo zmaga nad sistemom, saj sedaj otrok lahko piše vsa preverjanja dlje, slovnična pravilnost in lepopis nista pomembna, v šoli preprosto izostane, ko se ne počuti, in najpomembnejše, vpisal se bo, kamor bo pač hotel, čeprav je njegovo znanje na nivoju malošolca. Ponekod gre tako daleč, da učitelji donkihotovsko zamahnejo z roko, ga prepustijo sistemu, da ga na koncu šolanja izpljune in počakajo nove generacije. Učitelji bodo preživeli. Še vedno so. Toda kaj bo z večnim ovatirancem? Vkolikor ga ne bo zbledel v fakultetni odisejadi po treh prepisih in samoiskanju, bo hodil od delodajalca do delodajalca in jim razlagal, da ga včasih ne bo v službo, ker ima slab dan in se pač ne počuti. Morda bo delo raje dokončal drugič, ker so bili z družino na jadranju?  Bo pojasnila, da ne more na pot, ker ima že tretjič ta mesec menstruacijo? Da ni razumela navodil, ker niso bila natisnjena zanjo s povečanim tiskom in na rumen papir, ker menja črki b in d? Bojim se, da bo hitro oD Belo.

Slovenceljska modrost: "Če ni ODLično, bo ODLočba." je v škodo vsem. Prava odličnost počasi postaja vse bolj relativizirana, resne diagnoze pa naletijo na dvome in celo prezir. Pri tem pa so prikrajšani predvsem vsi tisti, ki jo res potrebujejo, po mojih izkušnjah pa je ti celo ne želijo, do zlorab ne prihaja. Imajo dovolj težav, da bi se ukvarjali še s tem. Zato apel:

Bodimo zahtevni! Do otrok in do sebe. Samokritični in kritični! Pohvala in graja naj gresta z roko v roki. In prosim, ostanimo na tem planetu.