Monday, May 13, 2013

»A si ti tud notl ustou?«

Vsi kriče.
Mnogi govore.
Nekaj se jih spominja,
a jih nihče ne posluša.
Tisti ki vedo,
že molče.
                  Rožnik, 1. 5. 2013 

Dodobra smo že v mesecu ljubezni, drhtenja, svežine, šmarnic, vonja po prvi pokošeni travi ter zadnjih prematuritetnih in predizpitnih lenobnosti tistih, ki so kljub slovenski filmski modrosti vseeno čakali na maj. Maj je mesec novorojenega, prebujajočega, a prav zato je v svoji dvojnosti v slovenskosti tako močno zapisan kot mesec spomina. Ne bom predel o zgodovini, ker o njej sramotno malo vem, vseeno pa želim strniti misli ob dveh dogodkih, ki sem se jih udeležil in ki sta mi ponovno dokazala, da ne obstajajo dobri ali slabi dogodki, rdeči, črni ali zeleni, temveč so le spomini in način, kako jih prenašamo dalje. Od stvarnosti je odvisno dejstvo. Od učitelja je odvisna vrednota.

Prvi je bil prvi. Maj namreč. Spočit in nadvse ran. Letos sem se izneveril svoji večletni tradiciji kresovanja, ki sem se ga kot mlad fant veselil že aprila, ko smo vaški fantje pričeli z delom, in smo dneve med jutrom in kosilom ter kosilom in pozno nočjo preživljali v vejevju in "moškem" opletanju s sekiro in prikrivanjem valovitk, da bi pokalo. Še danes se spomnim, kako mi je stara mama vsako leto pripravila prastara ponošena oblačila, ki so bila do velikega ognja tako smolnata, da bi madeže iz blaga spravilo le še čistilo, imenovano škarje. V prikaz: edinokrat poprej sem se kresovanju izneveril pri svojih petih letih, ko sem zbolel za noricami in je družina v izmenah z menoj morala igrati Črnega Petra. Če pomislim nazaj, smo bili do konca tistega noričastega meseca pikasti prav vsi...

V Sloveniji  je tradicija kresovanja je v zadnjem času tako zamrla, da z dekletom preprosto nisva imela nikamor iti, zato sva se odločila za prvomajski pohod ter proslavo na Rožniku. V jutranjih urah sva se v družbi prijateljice pridružila valečim se trumam hodečih nageljnov proti vrhu kuceljna rož. In nismo si mogli kaj, da se ne bi počutili zelo zelo in še enkrat zelo mladostne, sploh ob pogledu na vse nostalgično prebivalstvo, ki je sopihalo v prijetni pomladanski soparici. Mimogrede so na naša ušesa udarjale kritične opazke, "da ta mladina danes res ne ceni več tega, za kar smo se borili, in so grozovito nevljudni, se ne znajo obnašati, ker imajo vse te računalnike in mobilno norijo." Nismo se želeli braniti, ker poznamo dovolj vzorčnih primerov, in ker so ti spoštovanja vredni duhovi tisti, ki so utirali pot mlajšim in zaslužijo poklon in občudovanje. Pa ga res prav vsi?

Nikoli si nisem mislil, da bom to izrekel, a na podobno prireditev me še nekaj časa nihče ne spravi. Pa ne zaradi prireditve same. Ta je bila prijetna, polna pomenov in poezije ter brez odvečnega govoričenja. Odbijajoče je bilo obnašanje teh "častitih," ki so se pred našimi očmi skorajda stepli za brezplačne nageljne, se prerivali, zmikavtili in prav prostaško zmerjali ubogega delilca, če se le-ta ni takoj obrnil k njim. Začetnemu razočaranju je sledila nova grenka streznitev: se spomnite vseh tistih preddobnih polemik o odstopanju sedežev starejšim, ki je tako globko vsidrano vsakem, ki ima nekaj občutka za sočloveka? Sam to rad storim in navadno me poplačajo s toplim nasmeškom otkrite hvaležnosti.

A obstajajo tudi tisti drugi, ki ob treh popoldne kljub celodnevnemu prostodelju hodijo s košarami na tržnico ter zase in za vse tiste košare in nekaj zelja v njih zahtevajo svoje sedeže godrnjajoč nad mladežjo. No, zdelo se nam je, da so vsi ti košararji in cekarjevci združili moči in se kar najbolj na široko razprostrli okoli miz, nemara v primeru, da bi okoli ovinka svečano priletela njihova ljubljena košara in zahtevala svoj prostor. Ko smo poskusili prisesti k gasilski mizi, kjer so sedeli le štirje, so nas surovo nagnali, ker "ni placa in mam jst tuki jopo, a ne vidte?" Ko smo se začudeno odmikali, je gospa še vedno glasno rogovilila za nami, da ni prostora in naj si nič ne domišljamo, da bo. Po nekaj podobnih izkušnjah smo se z ogorčenostjo in nemalo gnusa umaknili pod bližnjo streho, kjer mi je upanje v pravljične babice in dedke vrnila prijazna starčica, ki se je razveselila dejstva, da je povprečna "podstrešna" starost vsaj nekoliko upadla.

Po drugi strani pa je Pot svobode in tovarištva, znana tudi kot Po ob žici, ostala v meni kot izjemen dokaz, da turobno vreme na ljudi, ki imajo željo in voljo, nima nikaršnega vpliva. Ko sva se zjutraj ob pogledu na kislobo že skorajda odločila, da tudi svoji imeni dodava vrsti prijateljev, ki jih je vreme prestrašilo, sva z okna nenadoma zagledala pohodnike v pelerinah, plaščih in dežnikih, kako veselo korakajo in se smehljajo. Potrebovala sva vsega četrtinko ure, nekaj kruha in salame, in že sva postala del silovitega obroča, ki je po slovensko obeleževal zgodovisnki trenutek, ki je Lubiano spet naredil Ljubljano. Ni slabega vremena za odločne.

Prepričan sem, da so slovenski spominski pohodi ena naših najbolj prepoznavnih potez slovenstva. Upor, pohod. Nesreča planinca, pohod. Obeležitev spomina, pohod. Zbor kuharic, pohod. Kuharica Marička izgubila nederček, pohod. In zakaj ne? Ne poznam bolj čiste, cenejše oblike združevanja ljudi, ki se med seboj ne poznajo. Telesni napor, ki ga zmorejo vsi, v imenu vrednote, ki si je želimo vsi. Prav smejalo se nama je ob pogledu na vse udeležence, s katerimi smo skupaj navijali in bodrili do glave blatne tekače žičnatih trojk. Še ime ni bilo potrebno. Le nasmešek.

Oba dogodka obeležujeta spomine na preteklo, a sta v meni ostala predvsem kot odslikavi sedanjosti in upanja, da mladim le ni tako vseeno, kot nekateri radi kričijo. Morda res ne poznajo vseh letnic, a energija v njih ostaja prav tako čista, kot vsa tista desetletja nazaj.        


2 comments:

  1. Jaz sem babicam na Ljubljanskih avtobusih ze dolgo tega nehala odstopati sedeze. (Tj. razen ce vprasajo ali ce sem relativno sigurna da jih ne bom dobila z deznikom po glavi.)

    Moja lastna babica mi je, z veliko truda, vbila v glavo doloceno mero bontona. Kot se za vljudnega cloveka spodobi, sem na zacetku starejsim vedno odstopala sedeze. Dokler me niso enkrat tri babice v enem dnevu nazijale kot cucka, kaj si jaz mislim da one pa seveda lahko same stojijo! Kako sem predrzna, danasnja mladina nima vec nobenih manir! itd.

    Od takrat naprej, nic vec.

    ReplyDelete
  2. Vika, prav v tem je namen mojega pisanja. Ne zameri vsem, če je sredi njih nekaj nezadovoljnih rogoviležev - še naprej sledi besedam babice in upaj, da boš imela nekoč možnost nekomu podariti namsmešek mladcu v zameno za odrešujoče sedišče.

    Od danes naprej, ponovno!;)

    ReplyDelete