Monday, January 16, 2017

En kakav s prijaznostjo, prosim. Ali: Prijaznost je nič in vse.

Lepa beseda ni konj, 
a je koze ne zmorejo,
mule mulijo bonton,
in osli z važnimi posli
rigajo mentolov bombon.
Prijaznost je lepa čednost. (Ljubljana, 2017)

Čednost -i ž (ẹ́1. raba peša dobra lastnost, krepost (SSKJ)

Lepe besede premore slovenščina. Koliko čednosti je v njej. Kaj pa v njenih živih nosilcih? Koliko omike in kreposti še premorejo? Skoraj se zdi, da bi prenekateremu slovenceljnu prej moral pojasniti besedo prijaznost, kot pa čednost. Po pravici povedano se mi je najprej zdelo, da sem samo jaz siten. Težkokategorna sitnoba, ki je padla z Lune ali priletela iz 19. stoletja, in da zahtevam vsaj nekaj tako nemogočega kot lahkoten privzdigljaj klobuka ob srečanjih na ljubljanski promenadi s četrtinskim priklonom. In da sem sitem, vem sam. Mi dijaki povedo. Pa žena. A postajal sem vedno bolj pozoren na vzdihe prijateljev in znancev: Uf, sem vesela, da me danes na uradu nihče ni ozmerjal... a veš, da sem se počutila prav neumno? Nekaj sem hotela vprašati, pa so me kar nakurili... Tisto kavico mi je prinesel tako oholo, da je skoraj prebila mizo, ne vem, kaj je bilo narobe. Joj, kar ne upam k zdravniku, me bo spet ozmerjal, da hodim, da mi nič takega ni. Vrhunec vsega pa je bila žena, ki mi vsa navdušena pove, da je na nekem javnem uradu naletela na prav neverjetnega uslužbenca, ki ji je neskončno polepšal dan in da mu je skoraj odšla v bližnjo trgovino po eno žemljico v zahvalo. Kaj pa je takega storil? vprašam radovedno in glasno (Verjetno je pohvalil tvojo obleko, kar sem sam pozabil in si še vedno huda, dodam manj glasno). No, v bistvu nič. Sploh nič posebnega, samo tako prijazen je bil! Celo pomagal mi je z vprašalnikom, ker nisem povsem vedela, kaj naj storim... 
V bistvu nič. In vse

Še sedaj ne vem, ali naj bom zgrožen ali prestrašen. Kam smo pririnili ta svet, ki ga tako ponosno oklicujemo za civiliziranega. Prijaznost uradnika za svetovanje in pomoč uporabniku nam je šokantna, nepoznana, nova. Internetno sporočilo s prijaznim uvodnim nagovorom in iskrenimi željami nenavadno (oziroma stisnjeno v črki LP, ker je lep pozdrav po metrskih klamfah preveč časovno potrošen). Nasmeh na ulici skorajda sumljiv. Ogovor tujca na vlaku - že odveč. Kaj za vraga hoče od mene?! Prvič sem tak odnos zasledil pred več kot desetletjem v "pošastnih mestih," kot jih rad imenujem; večmilijonskih stvorih, ki se počasi dušijo pod težo nejevolje, slabega zraka in premalo osebnega prostora. Prav zato sem se tako rad vračal nazaj v Slovenijo in njeno "nevelemestnost." A sedaj je pošast na domačem pragu. Sedi in laja v mimoidoče. In z vsakim laježem se razmnoži in preseli na pragove teh istih mimoidočih. Tam čaka, da začne tudi sama lajati. Ker drugega ne zna. A ko se tako divje krdelo naseli, ga je zelo težko obvladati ali izkoreniniti. Ulica za ulico postaja njihova, strah in nelagodje segata vse globlje. Za ušesi praskajo bolhe in tudi vogali najimenitnejših spomenikov človeštvu niso več varni pred lužami pasjih psovalcev.

Kje se je zataknilo, ne vem. Težko rečem, da je prijaznost kot del človeka presahnila sama po sebi. Prijazni se ne rodimo, temveč se prijaznosti naučimo. Posebej natančno se spomnim trenutkov, če/ko slučajno na ulici ob srečanju znancev ali starejših oseb nisem bil spoštljiv in nisem prvi ali dovolj glasno pozdravil. Mati so mi, po materinski sveti dolžnosti, strogo napeli in mi po slovensko zabičali "Če kdaj od koga slišim, da moj sin ne pozdravlja ..." Staroslovensko vzgojo lahko bojda stisnemo v stavek: "Če boš padel, te bom še jaz, da se boš imel vsaj za kaj jokati." Neprijetno. A nič v primerjavi s staro mamo, s katero sva se potikala po podeželju, kjer se vsi poznajo ali so vsi vsaj v sorodu. Ona po babičino ni uporabljala groženj, temveč se je posluževala veliko bolj pretanjenih prijemov: namreč, neskončnih dobronamernih vzgojnih zgodb o "znancih", ki jih zmorejo le babice in ob katerih se srčni vnuki res srčno skesajo. Še sedaj ne vem, kateri pedagoški pristop je bil hujši, a mislim, da sta delovala in kar globoko zapisala vsaj glasni "Daaaan," ki me sedaj tako razveseli iz otroških ust. Na tem mestu me je nasmejala zgodba mojega sorodnika, ki je svoje potomstvo gnal na sprehod v posebej lep sončen dan. Nenadoma se jim približa urejena, malček preveč nadišavljena gospa. Po pravljično zadoni trikrat: Dober dan! Dobel dan! Daaaaa! Pari očk gledajo gospo, a ona spregleda ne le pare oči, temveč celotno družinico, kar se poštenemu človeku na osamljeni ulici kaj hitro zgodi, posebej, če te glasno pozdravi.
"Oči, zakaj gospa teta ni nazaj pozdravila?"
"Hm, ne vem, verjetno je gluha, pa ne sliši..."

Verjetno se je v tistem trenutku zgodil biblični čudež, kajti gospa teta je - uslišala. In nato vzrojila, kot znajo samo gospe tete.

"Kaj si pa mislite?! Kakšna nesramnost! Kaj govorite otroku!"
"Pa mi vi povejte, kako naj pojasnim otrokom, ki jih učim, da se na ulici pozdravlja, vi pa ne ne odzdravite? Naj rečem, da ste nevzgojeni?"
Gospa teta je bojda tu zajela zrak, kot gospe tete to rade počno, kadar se jim zgodi krivica, kakršne pa one res še niso doživele...

Vzgoja omike postaja resničen problem, verjetno srž vsega. Naučiti otroka prijaznosti in potrpljenja v času, ko mu nikakor ni mogoče zagotoviti, da mu bo s prijaznostjo tudi povrnjeno. Ohraniti mirno kri in integriteto, ko nekdo vzorcev človeškega sobivanja ne spoštuje. S ponosno držo prestopati primer za primerom, ko nas življenje sli k vdaji in nesramnosti ter vpitju. Biti nesramen je veliko lažje. Vpiti je veliko bolj preprosto. Gledati vstran še bolj.

Pred nekaj dnevi je moj sin glasno recitiral svoj "DAAAAAN" vsem po vrsti. Ljudem. Kužkom. Kandelabrom. A glede na to, da še ni napolnil dveh let, so mu tudi kandelabri odpustili. Neki starejši gospod se je celo zdrznil, se vrnil in ga ogovarjal celih deset minut, ker ga je nekdo ob 17. 30 prvič tistega dne pozdravil. Hid mi je bilo, za urejenega gospoda v letih, ki ga krasijo z dolžnim spoštovanjem in ko bi ga namesto palice morala podpirati naša omika. Je beseda dober res postala pretežka? Je očesni stik prehud? Vedno bolj opažam, da ignoranca boli. Raje vidim, da se namrgodiš ob pogledu name, kot pa da gledaš skozme kot nekakšen kozarec v vitrini. Ob ignoranci ljudje postajajo nevidni. In nevidni ljudje izginjajo. Kako hud konec je to.

A tu ne gre govora le o mojih osebnih muhah. V zadnjem času opažam razbohotenje nespodobnih manir predvsem med ljudmi, ki so dolžni biti prijazni. DOLŽNI. Ker je to njihova naloga in ker so za delo z ljudmi celo plačani, pa naj so trikrat vstali na svojo levo nogo in kurje oko. Preden mi kdo oklesti jezik - ne pričakujem, da mi bo kdo po bojanovsko risal mavrice, med tem, ko plačujem že sedemnajsto položnico ta mesec, niti ne želim čokoladic ob vstopu v ordinacijo, kjer mi bodo odvzeli žolč: a nekaj osnovne prijaznosti ali vsaj profesionalno uradnost zagotovo.

Tako me je prejšnji teden neka sestra v eni izmed ordinacij, kjer sem jih PO NJIHOVEM NAVODILU poskušal doklicati kar štiri dni zapored, po mojem prijaznem vprašanju po otroško precenila s pogledom in s karikiranim glasom nekoliko topoumno pribila: "A bejž ga no, fante, a lih teb' se nisem javla?? To pa zih, ker mi tvoja cifra ni všeč ..."  Redko me nekdo utiša. Ona me je. Da bi raven pogovora ostala vsaj sprejemljiva, sem začel s hitrimi dihalnimi vajami za vaginalno rojstvo trojčkov, na kar se za menoj pojavita dva človeka, ki z ogorčenjem in "privzdignjenim" glasom sestri povesta, da tudi onadva že nekaj dni kličeta, in da tule nekaj ne bo v redu z njo ali pa telefonom. Ob napadu se je sestra začela umikati in jecljati, da nekaj ni v redu s telefoni, da je že tale fante nekaj omenjal ... In da bo takoj uredila.

Kaj torej lahko sklepamo? Da je osornost bolj učinkovita od prijaznosti? Da le tarzansko merjenje moči pripelje do hitrih rezultatov, ki so pri dobrem in vestnem delavcu samoumevne, pa jih nihče ne opazi?? Naj bi jo še jaz napel, da nima nikogar za imenovati za fanteta, pa če me trikrat oceni na 16 let (pri čemer sem bil, mimogrede, starejši od nje, je pa res, morda skromen pripis, da leta zelo dobro skrivam. Tako mimogrede.).  

Delavcev, za katere je omika prva in sveta (ne)napisana dolžnost v opisu delovnih nalog, se tare povsod. Slovensko gostinstvo ima neizmeren potencial in že moj oče, ki je delal tudi kot profesionalni natakar, je dejal, da je samo prijazna postrežba bogata postrežba, pa čeprav je le burek na krožniku. Doživel sem že, da naju je z ženo strežaj po desetih minutah brskanja po internetu končno opazil, bil zdolgočasen in osoren, prinesel napačno naročilo in nato na koncu še navrgel, da nisva pustila napitnine. Oprostite, ampak tak ne zasluži niti osnovne plačila za svoje delo, naj se sliši še tako hudo. Ne le, da ni opravil namreč ni svojega dela (čisto tako, kot bi vas frizer postrigel samo na pol, drugo stran pa pustil v navijalkah, pri tem pa pričakoval, da še pridete) temveč zagotovil, da se stranka nikdar več ne vrne, z njo pa odidejo tudi njeni znanci in prijatelji. Torej je oškodoval delodajalca, ki ga plačuje, kar je sporno in v skrajnih primerih celo kaznivo. In Slovenci se imamo na področju storitev in uslug še marsičesa naučiti. Seveda pa bi moral biti nadpovprečen delavec nagrajen in plačan celo dvojno, če njegove roke zlatijo delo podjetja - a tudi tu se slovenska zgodba o dojemanju človeškega kapitala prepogosto prehitro zaključi.
     
Težko je vedno držati sebe na vajetih. Pritiski rastejo, časi grmijo, hudo je na vsakem koraku. Sam imam dnevno pred seboj 150 mladih ljudi. Torej 300 njihovih staršev. Torej še enkrat toliko straih staršev ... Naj res sejem neprijaznost samo zato, ker sem slabo spal in mi je pred dvema dnevoma nekdo postregel kakav z obrazom zgrbane vrbe žalujke? A se zgodi. Šibkost je šibkost vseh. Na tem mestu se že sedaj opravičujem vsem za svoje živčne spodrsljaje in trenutke šibkosti, za grde poglede in celo žalitve, ki si jih niste zaslužili. Oprostite tej vrbi žalujki.

Zato na tem mestu vsem pošiljam virtualni pozdrav, nasmeh in željo, da bi imeli lep dan. Ker je tako prav. In ker sedajle za mojim hrbtom stoji moja stara mama s pripravljeno pridigo.
 
     



Thursday, September 22, 2016

V šoli mora biti vse ODL: ODLično ali ODLočba

Mami, saj je ocena 3, dobro, tudi dobra ne?  Ne, če ni odlično, me ne zanima. Boš šla sama do učitelja ali naj grem jaz?        

Joj, sploh ne vem, kako bo naša nabrala dovolj točk za vpis? - Kakšnih točk? Mi smo mu pa odločbo "zrihtali"pa je. Kaj se bo fant sekiral....
                                   Nekje na Luni, 1970
                                   Tukaj in zdaj, 2016

Kot učitelja jezika me starši osnovnošolcev vse večkrat tako, mimogrede, poprosijo za dodatne vaje za njihovega otroka. Ima težave? me zanima. Mah, to ne, ima pa samo 4... Pa je eden redkih v razredu. Rad bi šel na gimnazijo, pa potrebuje točke. Saj razumeš? Samo 4 ima. Prav dobro. Seveda se trudim razumeti. Tudi sam sem vedno ciljal le na najvišje ocene, a takrat nas je bilo takih le nekaj. Spomnim se osnovnošolske profesorice za zgodovino, ki smo se je vsi po malo bali, a tudi oboževali njene ure. Izza katedra je v rdečem lakastem usnju zagrmelo: "Petica je Rim!Vsi si želijo osvojiti Rima!  A barbari ostanejo pred vrati..."


Rim, šolska petica, ni za vse. Vsaj nekoč ni bila. V neki raziskavi slovenskega šolstva sem našel podatek za učno uspešnost v 3. razredu OŠ iz mojega rojstnega 1987. Kljub mladosti učenčkov je bilo v razredu zgolj 29% odličnih, 33 % prav dobrih, 27% dobrih in celo 1% neupešnih. Zavrtimo kazalce dve desteletji naprej. Podobna raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je v razredu osnovnih šol po kar 55% in več odličnjakov! Pri čemer nezadostni, zadostni in dobri skupaj ne tvorijo niti  15 %.  In to je bilo leta 2006.

Grški logiki bi torej zaključili, da je naše šolstvo očitno doživelo preporod, napredovalo v odličnosti, zahtevnosti, opismenjenosti ter povrglo nadotroke in nadljudi. Nietzsche živi! Živel slovenski narod, ki se bo kmalu sporazumeval z oddajanjem miselnih vibracij in premikal meje mogočega. Živel holivud!

Seveda ni čisto tako. Ker ne bi rad slovenceljsko posploševal, naj za primer vzamem svoj predmet, angleščino. Zaradi omejitve vpisa v gimnazijskih programih naši dijaki prinesejo s seboj bogato doto petic in drugih bleščavih ocen. Ko sem pred kratkim delal statistiko prvopresopnikov dijaškega praga, je bilo v nekaterih mojih razredih celo več kot 3/4 vstopnih petic, nekaj štiric in morebiti dve trojki. Pa vseeno tak razred ob koncu pouka ni bil nič manj "Gausov" kot generacije poprej. Še več, petic je le za vzorec, pojavijo pa se tudi prenekateri popravni izpiti. Priznam, kvalitete svojega poučevanja ne morem jamčiti. Priznam, petica je petica. Na popravnih izpitih pa le nisem edini od aktiva. S popravnimi izpiti se soočata tudi kolega iz osnovne šole, s katerimi sem govoril pred tem zapisom. Kako je torej možno, da iste petice kar naenkrat sežejo vse od trojke do vrha, štirice pa celo do dvojke? Verjetno vsak petičnež torej le ni iz Rima, ampak tudi Ljubljane, Kamnika, Trbovelj in Malega Sela. Da ne govorim o sibirskem mrazu Vladivostoka. Pa brez zamere.

Kritičnost ocenjevanja je vse hujši in hujši problem v svetu rahljanja in popuščanja vzorcev in tu ne gre le za šolstvo. Lovorika ni več nagrada redkim posameznikom, temveč povprečnina, glavarina za množico. Vse preradi ploskamo povprečnosti in hvalimo navidezne dosežke, ker se bojimo, da nesupehi naše otroke pohabijo in doživljensko zaznamujejo. Vse je dobro. Naš je bil pa odličen 12. na šolskem tekmovanju iz zgodovine. Pa še na priprave ni hodil. Res jih je bilo samo 15, ampak tisti dan ga je nekaj glava bolela, sicer ima zelo rad zgodovino in te vojne. Tema je bila: Barok na Slovenskem.

Po drugi strani pa je v šoli za nakatere dobro le odlično, prenekatera osnovnošolska dvojka pa Bejž, da te ne vidim. V resnici z odličnostjo ni nič narobe, če izhaja iz dijaka in njegove želje in delavnosti. Še več, vsak Pedagog bo razprodal svojo dušo in vesolje, da mu pomaga priti do uspeha. A pozor. To vesolje se ne vrti okoli staršev, njihovih želja in ambicij. Sam imam s starši povečini dobre izkušnje, saj me podpirajo s svojo strogostjo in odločnostjo. Vesolja rdečih preprog, pravljičnih bitij in samorogov, po katerih naj bi se otroci kot samozadostni planeti sprehodili do svojih uspehov, pa v šoli nimajo in ne smejo imeti mesta. Ob prepogosto skromnih pričakovanjih, naš otrok kar naenkrat ni najboljši, najbolj opažen in zlat, kar naenkrat ga za vsak instant izdelek ne pohvalijo. Še več, grajan je za svojo lenobo in nedoseganje svojih zmožnosti. Šok. Groza. Superočetje na pomoč! Supermame k pishologu! Problem ni v otroku! Sistem ne deluje! Prikrojimo si sistem! Posebne prilagoditve!           

Porast otrok, ki se jim sistem mora podrejati, je vse več. Po podatkih psihologinje število učnih pogodb na naši šoli narašča zelo strmo, bližamo se celo 5 odstotkom, pri čemer gre za zelo dobro, priznano šolo. Kot učitelj, ki je kot prostovoljec delal z otroki s posebnimi potrebami (tako zaostankom v razvoju kot kroničnimi boleznimi) sem prepričan, da je usmerjanje teh otrok pomembno doprineslo k razvoju slovenskega šolstva in enakosti možnosti, ki je v Sloveniji uzakonjena.  Eden temeljnih zakonov iz 2011  pravi, da so

"otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja." (ZUOPP-1)

Zakon je jasen. In jasen bom tudi sam. Nikjer ni navedeno, da gre za otroke, ki preprosto ne morejo sedeti pri miru, ker jim je doma vse dovoljeno in ne želijo priznavati avtoritete učitelja. Ta zakonik niti ne razglaša, da ima vsak otrok, ki ni navajen pisati s pisalom namesto drgnjenja pametnega telefončka, disleksijo. In ne, vaš otrok nima motenj v pozornosti, ker je žaljiv do sošolcev in učiteljev, in še manj verjetno je, da se je tak rodil. Naš tak je. Ker je vaš, potiho dodam.

Pri teh diagnozah gre za resne, strokovne ugotovitve, ki ne smejo postati del vaškega interesa. Prav zato ta zakonik še najmanj predvideva zlorabo pravic in olajšano življenje lenobam in neresnežem. Zdi se, da je med nekaterimi starši pedagoška pogodba postala celo zmaga nad sistemom, saj sedaj otrok lahko piše vsa preverjanja dlje, slovnična pravilnost in lepopis nista pomembna, v šoli preprosto izostane, ko se ne počuti, in najpomembnejše, vpisal se bo, kamor bo pač hotel, čeprav je njegovo znanje na nivoju malošolca. Ponekod gre tako daleč, da učitelji donkihotovsko zamahnejo z roko, ga prepustijo sistemu, da ga na koncu šolanja izpljune in počakajo nove generacije. Učitelji bodo preživeli. Še vedno so. Toda kaj bo z večnim ovatirancem? Vkolikor ga ne bo zbledel v fakultetni odisejadi po treh prepisih in samoiskanju, bo hodil od delodajalca do delodajalca in jim razlagal, da ga včasih ne bo v službo, ker ima slab dan in se pač ne počuti. Morda bo delo raje dokončal drugič, ker so bili z družino na jadranju?  Bo pojasnila, da ne more na pot, ker ima že tretjič ta mesec menstruacijo? Da ni razumela navodil, ker niso bila natisnjena zanjo s povečanim tiskom in na rumen papir, ker menja črki b in d? Bojim se, da bo hitro oD Belo.

Slovenceljska modrost: "Če ni ODLično, bo ODLočba." je v škodo vsem. Prava odličnost počasi postaja vse bolj relativizirana, resne diagnoze pa naletijo na dvome in celo prezir. Pri tem pa so prikrajšani predvsem vsi tisti, ki jo res potrebujejo, po mojih izkušnjah pa je ti celo ne želijo, do zlorab ne prihaja. Imajo dovolj težav, da bi se ukvarjali še s tem. Zato apel:

Bodimo zahtevni! Do otrok in do sebe. Samokritični in kritični! Pohvala in graja naj gresta z roko v roki. In prosim, ostanimo na tem planetu. 

   


Thursday, June 2, 2016

A lahko samo vržeš oko? Tako, na hitro?

Haiku nekega vsakdanjega logika

Vsak drug ima čas,
da poskoči na ukaz -
samo jaz - garač.
 
Rentanje. Golo nagnusno nerganje. Ampak, bogme, tako prija na dušo. Celo tistim, ki je nimamo. Po vsej tej dolgi tišini se je spet nabralo in verjetno se že jutri posujem s pepelom in potuhnem v nek gluh neopazen kot. A ne danes.

Zakaj ne? Ker sem danes že n x n na n-tič dobil serviran tisti znani stavek, ki je vsem, ki se ukvarjamo z jeziki, tako dobro poznan. A lahko samo malo uč' gor vržeš? Saj ni potrebno veliko? Malo tako popravi ta vel'ke stvari. Prevod tega znamenitega žargonskega stavka se glasi: Mi (prosim) prevedeš 20 strani besedila o heksacikloklorometanski plazmi in njenih polimorfnih spojinah pod reakcijskimi pogoji črne luknje ob prafaktoriranju na Higginsove delce? Do jutri? Ker, se res mudi! Aja, pa te peljem na eno kavico enkrat, ok? Uradni prevajalci so čisto bolani s cenami. Ker to ti itak znaš.

Točno to. Znam. Pa tudi če ne znam, se bom potrudil, se naučil in ti v spletne roke izročil še vroče besedilo, ki mi bo vzelo vseh 6 ur spanca, popoldanski sprehod z družino, jutranjo kavo (ali kakav, ker kave ne pijem), 17 las na temenu in 8 na čelu ter 2,7 leti življenja, ker je bilo že slovensko besedilo tako zanič, da bi najraje vpisal tvoj študij, doktoriral namesto tebe in nato besedilo ponovno spisal in ga prevedel. A ključna besedna zveza pri tem je: jaz znam, ti pa ne. Jaz sem garal za to, da to znam. Jaz sem jež, ti pa ne. Jaz imam hruško, ti pa ne. Znam, ker sem se moral za to truditi in ker bi rad od tega živel. Ker je to moja intelektutalna last. Moja delavnica in stojnica obenem. Moja farma idej. Moja njiva. Moja trgovina in salon, pa čeprav vse skupaj skriva nerodno oplešena buča na koncu vratu. Takih nas je veliko. Vedno več. In vendar se moramo vedno bolj boriti za priznanje, za vrednost.   

Zdi se, da je kljub zakonodaji o intelektualni lastnini vse skupaj ostalo nekje v črkah in odstavkih, ki jih želijo ignorirati vsi (spomnimo se afere SAZAS), ker je tako lažje in predvsem, kot je rekel moj starejši sorodnik, ker ti, mulec, nimaš ničesar pokazati. Nobenega izdelka. To sploh ni delo. Kaj sploh delaš? Neke jezike govoriš. Saj jaz tudi lahko naročim vodo v srbohrvaščini in gledam filme v angleščini. (Super zate. Branje podnapisov je tvoj adut. "Srbohrvaščina" pa je, mimogrede, ostala v preteklosti, utopljena v jedan kuzarac vude, moLim.). Najprej sem hotel dobiti napad žolčne sluznice, a nato sem globoko vdihnil, se ustavil, se prežarčil izven telesa in se prepustil razimisleku. Saj je res. Čisto prav ima. Vsi mi, ki navidez NIČESAR nimamo pokazati, v tej družbi zelo težko branimo svojo vrednost. Ker tega materialistična družba ne priznava. Ker se zdi, da nimamo blaga za trženje. Ker to vsak zna. Učitelji. Jezikoslovci. Projektni delavci. Uradniki (oz. premetovalci papirja). Zgodovinarji (saj vsi poznamo zgodovino?!). Politologi. Politeisti. Poli salame. Pisuni in pisači, klamfači in rimači. (Kulturniki so tako ali tako zajedalske stenice na državnem proračunu. Vsak lahko pesmice klamfa in bi rad od tega rezal kruh. Delat naj gre, banda hudičeva!) 

Znanje je težko merljiva količina. Verjetno je zato ni v lestvici osnovnih fizikalnih količin skupaj s časom, maso in še čim. Zatakne se namreč predvsem pri enoti. Ta ima 88 enot znanja. Ta pa le 16. Kako bi to enoto sploh imenovali? Google je nedavno poskušal s knol-om (Kno-wledge), enoto znanja, avtorstva. Koncept se mi zdi zelo zanimiv, a tudi nemogoče izmuzljiv. Predvsem zato, ker ljudje nimajo prav nobenega občutka (kako naj ga sploh imajo), kolikšen trud je vložen, če tega ni mogoče prijeti, užiti, obesiti nekaj, se nanj usesti ali v njem umreti. Sam pogosto prevajam in tolmačim, a komentar, ki ga imam od vseh najraje je sledeč: Saj ti imaš to hitro. Kaj kompliciraš, saj je besedilo že napisano, ti samo še prevedeš. Smiselno, ne?

Postavimo se v drugo situacijo. Na dom pokličete ploščičarja. Bi tudi njemu postregli s stavkom: saj tole bo šlo čez noč ne? Saj ploščice že imaš, vezivo in fuge tudi, ti samo še skupaj zmečeš, pa je! V čem za vraga tuzemskega je torej razlika? In zakaj se torej nihče (razen tihega obšankovskega besnenja) ne vtika v delo ploščičarja in njegovo ceno? Prevajalcu, tolmaču, napovedovalcu, nastopajočemu, učitelju, vojaku, zdravniku in še celi rajdi "neizdelkarjev" pa vsi servirajo svoje žolčne izpade in topoumna vprašanja.

Kaj, toliko hočete za povezovanje prireditve? Saj boste samo eno uro tu? Znanka, odlična govornica in napovedovalka, razmišlja, da bi pustila to delo in začela izdelovati modne dodatke. Kot sama pravi, bi morda res bila le še ena v seriji Facebook samopromotorjev, a  se vsaj za lastni zaslužek ne bi borila skoraj na vsaki fronti, ki jo sprejme. Predstavila mi je preprost izračun (gre za golo predstavitev in posplošitev v prid razmisleka): Res je, napovedovalec bo  le eno uro opravljal delo  (ki ga, ne pozabimo, nihče drug v dvorani ne bi želel). In nato zaslužil 400 evrov. A pri tem bo dober napovovalec prej vsaj 10 ur analiziral snov, 5 ur sestavljal vezno besedilo, se ga nadaljnih 5 ur učil na pamet, se pripeljal 3 ure prej na mesto in nato še oddelal svoje. Torej gre za 24 ur dela, za katerega je zaslužil, požrešneš, če je imel srečo (privzemimo, da ni ravno znana osebnost) okoli 400 EUR, ali drugače povedano 17 EUR na uro bruto. Ali še drugače povedano, okoli 12 EUR neto, pri čemer verjetno ne vodi prireditev vsak dan, in pri čemer si je moral sam kupiti drago obleko, ki je v resnici unifroma. 
   
A ta enačba je le okrajšana oblika neke neskončno večje galaksije: Katera neznanka so torej še vsa leta študija zdravnikov, zobozdravnikov in ostalih težkokategornih poklicev? Zahtevnost dela? Odgovornost? Časovna komponenta? Naj se vrnem na svoj iskustveni primer, natančneje na naslovno vprašanje. Kolikšan hinavščina se skriva v njem! V prevodu (ah, besedne igre), en uč' pomeni: Tu imam povzetek za diplomo, časa imam do včeraj, narejeno mora biti pa najbolje možno.
Mhm. Torej naj jaz res opravim le tako, pavšalno, čez prst in na način poletne nevihte? Ne morem. Ker je to delo moj izkaz pred seboj in pred drugimi. Ker s tem sramotim sebe, če sem površen. In še več, mi res daješ to v pregled samo zato, da popravim nekaj osnovnih kričečih napak, ki bi jih našel tudi črkovalnik? Naj ti res prevedem samo osnovno? Kaj predlagaš? Naj prevedem le glagole? Vsak drugi samostalnik? Seveda ne! Od mene pričakuješ temeljito delo, saj je to tvoja diploma, tvoj izkaz pred svetom, in ne jedilnik tajske restavracije. Verjetno boš moj prevod zelo natančno prebral, iščoč napake. In nato mi ponudil kavico v zameno za nekaj ur dela. Ponovno, zakaj ne navržeš pečarju, da naj ploščice samo tako malo na hitro položi, ravo toliko, da ne bo pred banjo betona? Ali zidarju, da naj vam hišo tako malo skupaj vrže, da bodo vsaj okna in vrata pa kakša stopnica? Ali da naj frizer tu in tam malo pokosi, ostalo boš pa že sam? Ali vodovodarju, naj voda vsaj ob torkih teče po ceveh, ostalo pa ni važno?

In vse to, čeprav se morda sploh ne poznava direktno. Ker si slišal nekje zame. Sam sem vedno v prvi vrsti, ko je potrebno prostovoljiti ali pomagati v stiski, a se na znance od znančevih znancev ne oziram nič več. Ker moram tudi jaz dati kruh na mizo. Ker tudi jaz plačujem položnice. In ker grem raje na sprehod sinom, kot da bi tebi, kdorkoli že pač si, v zadnjem popoldnevu reševal lenobo. Lahko pa se zmeniva in sva oba fer. Ali si obljubiva protiusluge. Rad imam protisuluge, često še rajši kot plačilo. Prave protiusluge. A kave, dragi neznanec, ne pijem.  

Kako je že rekla Svetlana Makarovič?  Jaz sem jež. Ti pa ne. Vsak te pes lahko pograbi, mene pa nobeden.