Thursday, June 2, 2016

A lahko samo vržeš oko? Tako, na hitro?

Haiku nekega vsakdanjega logika

Vsak drug ima čas,
da poskoči na ukaz -
samo jaz - garač.
 
Rentanje. Golo nagnusno nerganje. Ampak, bogme, tako prija na dušo. Celo tistim, ki je nimamo. Po vsej tej dolgi tišini se je spet nabralo in verjetno se že jutri posujem s pepelom in potuhnem v nek gluh neopazen kot. A ne danes.

Zakaj ne? Ker sem danes že n x n na n-tič dobil serviran tisti znani stavek, ki je vsem, ki se ukvarjamo z jeziki, tako dobro poznan. A lahko samo malo uč' gor vržeš? Saj ni potrebno veliko? Malo tako popravi ta vel'ke stvari. Prevod tega znamenitega žargonskega stavka se glasi: Mi (prosim) prevedeš 20 strani besedila o heksacikloklorometanski plazmi in njenih polimorfnih spojinah pod reakcijskimi pogoji črne luknje ob prafaktoriranju na Higginsove delce? Do jutri? Ker, se res mudi! Aja, pa te peljem na eno kavico enkrat, ok? Uradni prevajalci so čisto bolani s cenami. Ker to ti itak znaš.

Točno to. Znam. Pa tudi če ne znam, se bom potrudil, se naučil in ti v spletne roke izročil še vroče besedilo, ki mi bo vzelo vseh 6 ur spanca, popoldanski sprehod z družino, jutranjo kavo (ali kakav, ker kave ne pijem), 17 las na temenu in 8 na čelu ter 2,7 leti življenja, ker je bilo že slovensko besedilo tako zanič, da bi najraje vpisal tvoj študij, doktoriral namesto tebe in nato besedilo ponovno spisal in ga prevedel. A ključna besedna zveza pri tem je: jaz znam, ti pa ne. Jaz sem garal za to, da to znam. Jaz sem jež, ti pa ne. Jaz imam hruško, ti pa ne. Znam, ker sem se moral za to truditi in ker bi rad od tega živel. Ker je to moja intelektutalna last. Moja delavnica in stojnica obenem. Moja farma idej. Moja njiva. Moja trgovina in salon, pa čeprav vse skupaj skriva nerodno oplešena buča na koncu vratu. Takih nas je veliko. Vedno več. In vendar se moramo vedno bolj boriti za priznanje, za vrednost.   

Zdi se, da je kljub zakonodaji o intelektualni lastnini vse skupaj ostalo nekje v črkah in odstavkih, ki jih želijo ignorirati vsi (spomnimo se afere SAZAS), ker je tako lažje in predvsem, kot je rekel moj starejši sorodnik, ker ti, mulec, nimaš ničesar pokazati. Nobenega izdelka. To sploh ni delo. Kaj sploh delaš? Neke jezike govoriš. Saj jaz tudi lahko naročim vodo v srbohrvaščini in gledam filme v angleščini. (Super zate. Branje podnapisov je tvoj adut. "Srbohrvaščina" pa je, mimogrede, ostala v preteklosti, utopljena v jedan kuzarac vude, moLim.). Najprej sem hotel dobiti napad žolčne sluznice, a nato sem globoko vdihnil, se ustavil, se prežarčil izven telesa in se prepustil razimisleku. Saj je res. Čisto prav ima. Vsi mi, ki navidez NIČESAR nimamo pokazati, v tej družbi zelo težko branimo svojo vrednost. Ker tega materialistična družba ne priznava. Ker se zdi, da nimamo blaga za trženje. Ker to vsak zna. Učitelji. Jezikoslovci. Projektni delavci. Uradniki (oz. premetovalci papirja). Zgodovinarji (saj vsi poznamo zgodovino?!). Politologi. Politeisti. Poli salame. Pisuni in pisači, klamfači in rimači. (Kulturniki so tako ali tako zajedalske stenice na državnem proračunu. Vsak lahko pesmice klamfa in bi rad od tega rezal kruh. Delat naj gre, banda hudičeva!) 

Znanje je težko merljiva količina. Verjetno je zato ni v lestvici osnovnih fizikalnih količin skupaj s časom, maso in še čim. Zatakne se namreč predvsem pri enoti. Ta ima 88 enot znanja. Ta pa le 16. Kako bi to enoto sploh imenovali? Google je nedavno poskušal s knol-om (Kno-wledge), enoto znanja, avtorstva. Koncept se mi zdi zelo zanimiv, a tudi nemogoče izmuzljiv. Predvsem zato, ker ljudje nimajo prav nobenega občutka (kako naj ga sploh imajo), kolikšen trud je vložen, če tega ni mogoče prijeti, užiti, obesiti nekaj, se nanj usesti ali v njem umreti. Sam pogosto prevajam in tolmačim, a komentar, ki ga imam od vseh najraje je sledeč: Saj ti imaš to hitro. Kaj kompliciraš, saj je besedilo že napisano, ti samo še prevedeš. Smiselno, ne?

Postavimo se v drugo situacijo. Na dom pokličete ploščičarja. Bi tudi njemu postregli s stavkom: saj tole bo šlo čez noč ne? Saj ploščice že imaš, vezivo in fuge tudi, ti samo še skupaj zmečeš, pa je! V čem za vraga tuzemskega je torej razlika? In zakaj se torej nihče (razen tihega obšankovskega besnenja) ne vtika v delo ploščičarja in njegovo ceno? Prevajalcu, tolmaču, napovedovalcu, nastopajočemu, učitelju, vojaku, zdravniku in še celi rajdi "neizdelkarjev" pa vsi servirajo svoje žolčne izpade in topoumna vprašanja.

Kaj, toliko hočete za povezovanje prireditve? Saj boste samo eno uro tu? Znanka, odlična govornica in napovedovalka, razmišlja, da bi pustila to delo in začela izdelovati modne dodatke. Kot sama pravi, bi morda res bila le še ena v seriji Facebook samopromotorjev, a  se vsaj za lastni zaslužek ne bi borila skoraj na vsaki fronti, ki jo sprejme. Predstavila mi je preprost izračun (gre za golo predstavitev in posplošitev v prid razmisleka): Res je, napovedovalec bo  le eno uro opravljal delo  (ki ga, ne pozabimo, nihče drug v dvorani ne bi želel). In nato zaslužil 400 evrov. A pri tem bo dober napovovalec prej vsaj 10 ur analiziral snov, 5 ur sestavljal vezno besedilo, se ga nadaljnih 5 ur učil na pamet, se pripeljal 3 ure prej na mesto in nato še oddelal svoje. Torej gre za 24 ur dela, za katerega je zaslužil, požrešneš, če je imel srečo (privzemimo, da ni ravno znana osebnost) okoli 400 EUR, ali drugače povedano 17 EUR na uro bruto. Ali še drugače povedano, okoli 12 EUR neto, pri čemer verjetno ne vodi prireditev vsak dan, in pri čemer si je moral sam kupiti drago obleko, ki je v resnici unifroma. 
   
A ta enačba je le okrajšana oblika neke neskončno večje galaksije: Katera neznanka so torej še vsa leta študija zdravnikov, zobozdravnikov in ostalih težkokategornih poklicev? Zahtevnost dela? Odgovornost? Časovna komponenta? Naj se vrnem na svoj iskustveni primer, natančneje na naslovno vprašanje. Kolikšan hinavščina se skriva v njem! V prevodu (ah, besedne igre), en uč' pomeni: Tu imam povzetek za diplomo, časa imam do včeraj, narejeno mora biti pa najbolje možno.
Mhm. Torej naj jaz res opravim le tako, pavšalno, čez prst in na način poletne nevihte? Ne morem. Ker je to delo moj izkaz pred seboj in pred drugimi. Ker s tem sramotim sebe, če sem površen. In še več, mi res daješ to v pregled samo zato, da popravim nekaj osnovnih kričečih napak, ki bi jih našel tudi črkovalnik? Naj ti res prevedem samo osnovno? Kaj predlagaš? Naj prevedem le glagole? Vsak drugi samostalnik? Seveda ne! Od mene pričakuješ temeljito delo, saj je to tvoja diploma, tvoj izkaz pred svetom, in ne jedilnik tajske restavracije. Verjetno boš moj prevod zelo natančno prebral, iščoč napake. In nato mi ponudil kavico v zameno za nekaj ur dela. Ponovno, zakaj ne navržeš pečarju, da naj ploščice samo tako malo na hitro položi, ravo toliko, da ne bo pred banjo betona? Ali zidarju, da naj vam hišo tako malo skupaj vrže, da bodo vsaj okna in vrata pa kakša stopnica? Ali da naj frizer tu in tam malo pokosi, ostalo boš pa že sam? Ali vodovodarju, naj voda vsaj ob torkih teče po ceveh, ostalo pa ni važno?

In vse to, čeprav se morda sploh ne poznava direktno. Ker si slišal nekje zame. Sam sem vedno v prvi vrsti, ko je potrebno prostovoljiti ali pomagati v stiski, a se na znance od znančevih znancev ne oziram nič več. Ker moram tudi jaz dati kruh na mizo. Ker tudi jaz plačujem položnice. In ker grem raje na sprehod sinom, kot da bi tebi, kdorkoli že pač si, v zadnjem popoldnevu reševal lenobo. Lahko pa se zmeniva in sva oba fer. Ali si obljubiva protiusluge. Rad imam protisuluge, često še rajši kot plačilo. Prave protiusluge. A kave, dragi neznanec, ne pijem.  

Kako je že rekla Svetlana Makarovič?  Jaz sem jež. Ti pa ne. Vsak te pes lahko pograbi, mene pa nobeden.

           

Wednesday, February 17, 2016

Življenjska podhranjenost in spletna debelost

Ne govorite nam o knjigah,
o astmatični represiji vas starcev.
Na vaša jebena vrata izžgemo grafit
z novimi zahtevami, našimi!
Mi smo kingi. Mi sanjamo. Dreams, pa to!
Itak ne bo služb. Ne bo matematke.
Nočemo tišine brez hiperlinka na youtube.
Internet macht frei.

Totalna svoboda. Extaza!
Neki, da se mormo učit
pa sploh ni zanimiu
uni pa dol padajo ob kupu kamna, pizda
Sam po gu gu gu gu guglaš 😡  
Carpe DIEM

Klick Like Klick
I, aj aj Lie-k. Lie-k. Kaj?
K-lick lick lick
svet se Sve-ti, zazna le kri-ti-ke.
vi ste bli, zdej smo mi.
Jedem das Seine.  (Leipzig, februar 2016)

"Vsakemu svoje!" Globok glas. Pridigarska intonacija. Prsti, ustnice in nosnice napete. Vdih. Z wittemberške prižnice leta 1517 Martin Luther spreminja svet, zahteva prenovo, samozavedanje, izobrazbo vseh. Zahteva od vernikov, da si resnico preberejo sami in jo doumejo. Svari proti svetleči podobi malikovanja in samopromocije z denarnimi listiki in odpustki. Kliče po sprejemanju in Dunaj poziva, naj celo z divjimi Turki, ki so noreli in grabili tudi po slovenskih krajinah, ravnajo mirno in naj jih najprej poskušajo razumeti. Luther, mož beseda, da prevesti Koran v latinico. Da lahko spreminja takratno sedanjost, ljudem predava o preteklosti.

Lutri obstajajo tudi danes. Njegovi  ameriški črni različici je bilo ob rojstvu sicer v resnici ime Michael King, a je oče po obisku Nemčije stopil do svojega petletnega sina ter mu verjetno rekel: "Kralj si že, pa bodi še pameten," in mu spremenil ime. Jaz Luter ne bom nikoli. Menim, da nisem dovolj črn (čeprav me moji ameriški kolegi prepričujejo drugače), niti ne dovolj pameten, kaj šele strpen. Morda sem, če si dovolim to predrzno samoljubje, le razgledan na nekaj področjih. In to razgledanost danes še kako pogrešam pri mladih vseh starosti. Le-ta se je nekako polarno razmaknila:  na tistih nekaj posameznikov, dragocenih kapljic, ki bi pridejo do zadnjega vprašanja pri kvizu Lepo je biti milijonar in ob tem z levo polovico možganov igrajo šah s Kasparovim, in na tiste ostale ljudi, ostalo vodo, no - Mrtvo morje.

Včasih se je svet delil na dvoje pameti: izobražene/izučene in kmečkozdrave ljudi. Vsak je od prednikov svojega vrste prejel dovolj znanja, da je lahko preživel in nato izpolnjeval poslanstvo svoje prihodnosti. Če se to ni zgodilo, ga je tepla beraška palica. Informacije in znanje so bila dragocena dota in znano je, da so na primer na slovenskem vajenci pri mojstrih pogosto trdo garali po vse leto, da so zaslužili za lon, plačilo, kar je bil navadno par novih čevljev, srajc, nekaj orodja in nekaj malega plače v enkratnem znesku. Evropske sufražetke so žrtvovale svoja lastna biološka in družbena življenja za to, da so lahko desteletja kasneje vstopile v svet višjega šolanja in presegle status okrasnega inkubatorja z občasno vlogo nasmeška ob zavaljenem cigaretnem zadahu. Še pred petdesetimi leti na slovenskem mnogoteri župniki ženskam na vasi niso želeli zaupati, kako se izogniti večjemu številu otrok, čeprav so kondomi stopili na kranjsko že v ob začetku 20. stoletja. Informacije in znanje so odločale celo vojne mimo živih figuric na lepo izrisanem bojnem polju. Biti informiran je pomenilo biti v prednosti, biti močan, bogat.

Prehod v novo tisočletje ohrani gonjo po informiranosti in elektronapravice služijo kot vezivo in nujni izum nove oblike modernega človeškega obstoja. Če so nekoč petletke slavile z elektriko v vsako hišo in je bila znamenje napredka kar najbolj opazna vtičnica (v primeru bosanskih vasi najraje kar na častnem mestu sredi bivalne sobe), je ta vtičnica v vorteks virtualnega obstoja E-ere telefonska napravica. Facebook, ki februarja letos praznuje 16 let obstoja, povezuje več kot milijardo ljudi, po podatkih nekaterih, pa naj bi se  najbolj nadobudna mladež "priklapljala" na kar 5 minut ali manj in preverjala različne novice na gugol omrežjih.

Kot učitelj sem lahko celo ponosen, da pri dijakih tako ni ozkega grla pri pretoku in izmenjavi podatkov in informacij... uf, tole pa težko pogoltnem (ozko grlo, kaj moremo). Ko se občasno med svojimi predavanji  v želji po zgodovisnki vmeščenosti sprehajam (metaforično ali z resnimi koraki) po črevesju svetovne in domače zgodovine in geografije, naletim v večini na precej prazen odziv (z nekaj izjemami, kajpak). Dobro, vsak ima pravico do neznanja. A potem naletim na nezanimanje. Dobro, vsak ima pravico, da ne doživi manjšega orgazma ob omembi naslovčka "Velika depresija Združenih Držav v odnosu do ekonomske nestabilnosti Weimarske republike." A potem naletim na brezbrižnost. Tu, tu, pa ni več dobro. Še več, zelo nevarno je. Z besedami Mošeta Pijadeja: "Zgodovina se ponavlja in narod, ki ne pozna svoje prave zgodovine, tvega, da se mu ta ponovi tudi v najhujši obliki!" Ko sem povprašal dijake, od kod to nezanimanje, so mi navrgli štiri trditve, pri katerih v mojih primerih verjetno tiči srž problema, dali so mi  misliti.

1. Starci (prfoksi, starši, sistem) mislimo, da je nekaj zanimivo, čeprav ni.
2. Ne znamo vzpostaviti "energijsko bogatega in izključno vzpodbudnega okolja," ki ga potrebujejo za delovanje
3. Aktualni podatki imajo prednost pred "zastaranimi".
4. "Kdo pa to rab vedt./ A bom to še kdaj rabu?"

O vsakem bi bilo verjetno vredno dolgo pisati, vendar bom kratek. 

Mladi in njihovi "stari" (tudi jaz - po ocenah nekaterih prvih letnikov imam 43 let, torej sem z eno nogo že v penziji.), pozabljate, da nikakor ni vse v življenju namenjeno "noro zanimivemu" - (to ob nezanimanju niti nima priložnosti postati, če smo že pri tem), kot tudi ne gre pri vsakem trenutku življenja za "instant Gardaland" (pa še tu vedno čakam na vsako vožnjo vsaj pol ure). Živeti za danes ima že v sami trditvi precej žalosten rok trajanja. A tu smo krivi predvsem starši in svet, v kakršnem se otroci vzpostavljajo. Postal je preveč polaren: preveč krut, selektiven, a hkrati preveč permisiven in nagrajujoč. Paziti je potrebno na vsako besedo, na vsako čustvo, na vsako sivo senco, ki bi se prikradla v osončje nežnih bitij, imanovanih otroci. Da bi jih obranili pred travmatičnim, jih držimo na skrajni oblazinjeni in spuščeni strani gugalnice: hitro menjavanje pozornosti, novi in novi užitki, odtujitev čakanja in potrpežljivosti. A ne pozabimo. Celo gugalnica je nezanimiva brez vzponov in padcev. Vsak dan videvam mnoge žive pričevalce, ki se izgubljajo že ob preprostejših izzivih, saj jim je nepogojeno življenje narekovalo postopno ukinjanje pričakovanja, zdrave potrpežljivosti in primernega truda.

In začne se že zelo zgodaj. Spomnim se nekaj mater, ki so nama ves čas govorile, da je treba jok otroka za vsako mero preprečiti, sicer bo zapadel v doživljenjske travme in čustveno zaostalost. Oče in mama naj bi postala animatorja na ukaz. Neka gospa naju je celo spraševala, kako in če greva lahko sama na stranišče brez malega, ko pa ves ta čas tako joka in trpi. Ves ta čas? Saj ne prespiva v kopalnici? Dokler ta domači Disneyland  lahko nadzorujemo s sladoledom, novo igračo in igricami na telefonu še gre. Kaj pa kasneje?

Ni zastonj rek, da starši, ki nimajo več česa dati otrokom, začenjajo z odvzamanjem obveznosti. Če otroku ne morem več dati denarja, mu pa ni treba delati hišnih opravil. Spet se spirala zavrti v nevarno zamozadržno zanko. Vedno manj je truda, zato je tudi zadovoljstvo vedno bolj plehko, prazno, otroci pa težijo k temu, da bi bili zadovoljni in srečni. Še njegov zdolgočasen klik in skok na znanega vrstnika na spletu in slika v glavi najstnika je popolna - če ni vsak dan 1000 boljši od prejšnjega, je nekaj narobe. In "ta stara dva" čist bedna. Ni iz trte izvita preprosta enačba H. J. Browna, naj straši dajo svojemu otroku dvakrat več časa, kot so nameravali, in potrošijo zanj dvakrat manj denarja (po lastnih izkušnjah je to zelo težko). Zdi se mi pomembno, da mladi dovolj zgodaj dojamejo, da življenje ni rastoča premica v presežnih vrednostih, temveč nepravilna sinusoida, pri kateri povprečnica, upamo, riše črto čim višje nad pozitivno ničlo ali pa vsaj na ničli. Tako dojemanje omogoči tudi zdrav partnerski odnos, ki je dolgotrajen, namesto novih in novih zaljubljenosti, ki trajajo le, dokler je - kot poje Josipa Lisac - magla svuda, magla oko nas. Za srečo je nujno delo, trud, načelna merila - a hkrati spodbudno, spoštljivo okolje, ki nudi odoporo,skoke v neverjetno višino sreče.

In morda še o tretji točki. Prenasičenost s podatki tipa o kom ali o očem je kdo je koga s kom ali s čim pri kom ali pri čem ustvarjajo pri mladih lažno podobo o obveščenosti (da ne govorimo o odvisnosti od nje). Koncept obveščenosti za lažje premagovanje življenskih izzivov je zamenjal koncept obveščenosti za nujnost obstoja javne podobe posameznika (nekakšen personal update, saj je osebnost na netu postala podrejena spletnim pravilom, pri nekaterih pa že zamenjuje njivo realno predstavnost), ki ga potrošniški kapitalizem uspešno izvaja, razpreda in celo izsliljuje. Gre za podatke, ki so lahko pridobljivi, hitri, spremenjivi, lahko prilagodljvi in mikavni za lastno samopodobo. A hrati tudi minljivi, ponovljivi in brez poglobljene vrednosti, česar se mladi na neki ravni gotovo zavejo slej kot prej. Človek je po naravi iznajdljivo bitje (leno ni najboljša beseda, čeprav nedvomno pogosto na mestu), zato je izbira mladih povsem naravna in logična (prebiranje socialnih omrežij v primerjavi z napornim in suhoparnim učenjem), a hkrati tudi obremenjujoča in pohabljujoča, če je je omejena le na prvo. V najbolj osnovnem smislu mlade nevede zasiči in obremeni njihove zmožnosti. Ob nenehnem trudu za njihovo nujno sinhronost s svetom jim zmanjka časa in moči/želje, da bi razvijali in raziskovali svojo diahronost, ki pa je zaradi svoje narave (bolj kot za preteklost) ključna za njihovo prihodnost.

V tem smislu predvsem ne zmorejo (kot mi nismo zmogli) uvideti vrednosti znanja, ki ga pridobivajo. Rastejo v svetu cen in enačajev. Koliko evrov prinese koliko izdelkov, koliko všečkov koliko priljubljenosti. Koliko pa prinesejo mučne ure učenja o nekem Lutru in kotnih funkcijah? Priznam, ne vemo odgovora in prav lahko je, da je direkten odgovor nič, vsekakor pa ni negativen, kot dojemajo mnogi (izgubljam čas, izgubljam energijo, torej delam minus na svojem mladosntme življenjskem računu). Mislim, da se moramo ponovno vprašati, kako osmišljati znanje in splošno razgledanost. Kako približati pomembnost mišljenja in logičnih povezav. Kako predstaviti suverenega in kritičenga individiumma za nekaj, česar tudi Maestro ne more kupiti.Odgovor morda leži prav v diahronosti kot vrednoti.

Hkrati se mi dozdeva, da nisem predaleč od resnice, če rečem, da se mladi spopadajo z novo obliko podhranjenosti - podhranjenosti z  nizko hranilno vsebnostjo pomembnih vsebin, podatkov, informacij in znanj, ki gradijo celovito osebnost z veščinami, ki omogočajo samoizpolnitev in duhovni napredek. Gre za podhranjenost spominov, ki iz nas delajo ljudi (in tudi spomin je stvar preteklosti). Namesto kritičnih sit, se ljudje vse bolj pospešeno oklepajo "instant internetne hitre hrane", novic, ki so prazne, izmišljene, za svet povsem nepomembne. Kako lahko portali novic na naslovnici kot enakovredne objavijo novice o pokolih v Siriji in dejstvo, da je nek najstniški idol dobil novo tetovažo? Čisto preprosto, ker bo slednja novica berjetno zadela mlajše z veliko večjo čutsveno sliko, kot bi prva morala nas starejše. Nismo vzor.  Še več, spletni "junk" kmalu ustvarjmo tudi sami, pa čeprav se zavedamo in glasno razglašamo, da je odvečen in škodljiv. Trudimo se za spletni ideal, a kot vsi ustvarjamo internetno debelost in se proti njej spet borimo, življenje v realnem svetu pa mineva  ter se izgublja v množici praznorečij in škodljivih tokov.

Res je, edini čas, ki ga lahko živimo je sedanjost. A le, če se zavedamo preteklosti, tvorimo spomine, in smo z notrajnim očesom vsaj malček obrnjeni k prihodnosti. V nasprotnem primeru je čisto vseeno, če smo rojeni kot muhe enodnevnice ali lišaj. Teh pa je že na slovenski estradi dovolj.


Saturday, October 31, 2015

Ne hodite k njim, bedaki! ali Dan, ko dama Evropa pogleda v ogledalo




Ne hodite k njim, bedaki,
kaj nimate svojih tegob zadosti,
dejali vaško vaški so veljaki.
Ne hodite tu, gospod,
tu je le za »one, no saj veste,«
me s travnika umakne policist.
Ne hodite jim preblizu, vi, mladič,
opozori me pravoverna ženska z masko,
kužni so, garjavi, iz oči jim zre hudič!
Ne hodite k nam, umazanci,
bruha iz pristrane srenje kimavcev,
ki sebe imenujejo Ljudje.
»Ne hodite tako ponosno, you,
obraze k tlom in v blatno lužo!«
kriči snemalec in ekipa z njim.
Ne hodite in se ne premikajte!
besni vojak z zariplim mitraljezom,
ki uvaja  »peace and order«...
Ne hodite do ograj kovanih, ja?  
Ne delite hrane, dokler ne vemo,
česar ne vemo in ko izvemo!  
Ne hodite več po obleke zanje, vsi,
za danes smo dovolj razdali,
je reklo iz globine centra pomoči.
Ne hodite do otrok potrti, atek,
spodbudi me vodja hrane in oblek,
stisne čokoladic vrečko in bombonov pest.

Ne hodite! Slišite?! Ne hodite!
Sploh se ne premikaj, svet!
Prav zares postoj in se ne gani,
človek, bratski ali  tuj,
ne hodi, pravim, in se sramuj!

                              Dobova, 30. 10. 2015



Zasičeni smo. Z begunci in brez njih. Večina ljudi brez njih. Le malo ljudi se zaveda, da se prišleki ne valijo preko Slovenije kot ciklon, temveč jih celo domačini, ki živijo blizu, vidijo le od daleč po cestah in travnikih - poteh, ki se jim stara dama Evropa želi odpovedati kakor krčnim venam na nogi, preden stopijo v pljuča in srce in ki kvarijo njen nališpan videz.
Od kod  torej ljudem toliko besa, agonije pa tudi podpore, spodbud, klicev po pomoči? Socialna omrežja se utapljajo v populističnih objavah, naša pošta, spletna in papirna, se seseda ob "izvedenjskih" mnenjih in doktorskih dizertacijah tistih, ki napovedujejo ragnarok z muslimanskim koncem starega sveta in topoumno navajajo iztrgane citate posameznih izjav in statistik. Dejstvo je, da se stara Evropa spreminja  - spremenila se je že tisočkrat poprej, le težko si je priznati, da se spreminja z velikimi koraki tudi sedaj. Še posebej, če nas pri tem opominja, da  niti naša imovina niti naš mir nista večna ali zapisana v kamen. Nekoč davno so Evropo poselili. Nato smo Evropo poselili poganski prišleki izza Jutrovega Karpata in zabrisali sledi za prvimi. Nekaj stoletij kasneje so Evropo pokristjanili z nežnostjo starega mizarja. Evropi so risali, rezali in izžigali meje. Iz Evrope smo odhajali z meči in se vračali z zlatom. Evropa je gorela. Evropa je grmela. In Evropa spet bobni - pod stopali novih prišlekov. Vam je znano? To površno okostje človeške sekunde na Stari Celini lahko obleče vsak slovenski srednješolec. In vendar ljudje kriče: "Vse se bo spremenilo in nič ne bo tako, kot bi moralo biti!"

Kot prostvoljec sem
s prišleki zaenkrat preživel  premalo časa, a dovolj, da sem jih doživel in začrtal svoje mnenje. Skupaj s francoskim prijateljem sva se odpravila v Dobovo ob predhodnji najavi. Kaj ni spodbudno, da je kljub 24-urni potrebi po prostovoljcih na toliko žariščih še vedno dovolj tistih, ki jim ni vseeno? In ne drži, da se z njimi trudimo le osamljeni Slovenci brez pomoči Evrope. Lingua franca našega 12-urnega delavnika je bila angleščina, saj smo se v usklajenem plesu na ritem prihajanja in odhajanja ljudi vrteli domačini, Francozi, neumorni Čehi, Madžari, Hrvatje, Srbi... Na lastne stroške sta priletela tudi španka in Američan iz Washingtona. Ko sem ga vprašal, zakaj se je odpravil na to dolgo pot, mi je odgovoril preprosto: "They are humans. I am a human. I could watch some more TV but I'd rather be here."  

Opazil sem, da so bili "severnjaki" v svojih pričakovanjih v kulturni prednosti - njihova podoba begunca jih ni zavedla, kot marsikatero slovensko prostovoljko starejšega letnika, ki glasno poroča in vije roke po lokalnih časopsih. Starejša gospa mi je je navrgla, da že leta dela za lokalno dobrodelno organizacijo, ampak tako nehvaležnih ljudi pa še ni spoznala. Da jim deli celo po 3 ali 4 kose kruha, je rekla, oni pa nobene ponižnosti, nobenih boječih oči. Slovenci imajo v misli zapisane balkanske begunce obubožanih vasi, ki jih je vojna prsilila v nenaden beg in ki so bežali goli, brez priprav, brez prihrankov. Pri tem pozabljajo, da sirski ubežniki izhajajo iz ene nekoč najbolj naprednih držav Orienta, kjer jim sekularizacija ni bila tuja niti ne zahodnjaške trgovine in blagovne znamke. Za na pot so oblekli najboljša oblačila (človek najprej rešuje tisto najbolj vredno) ter svoj denar in vezi s svetom. Povejte mi, koliko ljudi bi ob grožnji v Evropi odvrglo pametni telefon in se obsodilo na informacijski mrk in možnost, da v državi, ki nima enake niti pisave, svoje mnogoštevilne družine ne najdete več? Nihče. Koliko ljudi bi bežalo v pižami in trenirki, če bi se vihra priravljala kar nekaj dni? In koliko takih ljudi, ki so živeli lagodno, bi vriskalo ob isti konzervirani hrani in belem kruhu, ki pohablja prebavo in telesu ne daje moči, da bi se ogrelo? "Potem pa že niso dovolj lačni..." Kaj bi morali stradati, da bomo mi lahko igrali superjunake in mesije ob poti? Ne hodite mednje, če bi radi gledali ponižane obraze. Njihove oči žare. Njihove oči gledajo v oči. In če vidite begunca s telefonom, bodite veseli zanj. On bo vsaj našel svojo mamo, očeta, otroke.  
 
Zatem se je potrebno zavedati, da med njimi niso le Sirci, temeč je ogromno tudi Afganistancev, Irancev, pa Makedoncev, Kosovčanov, Albancev. Raznoliki migrantje so se v upanju,da jih reka ljudi ponese v boljše kraje, kamor zaradi omejitev ne morejo, pripravljeni odpovedati svoji identiteti, da bi lahko svoje novo ime zapisali na seznam uspešnih prosilcev za azil. Mešanica jezikov in kultur seveda porodi svoja trenja. Prevajalec sirščine je bil ob afganistancih povsem nemočen, zato so se med slednjimi vneli strah, nemir in nelagodje. Moje priličenje ni uspelo. Nisem na listi "željenih." Nihče ne govori mojega jezika, niti uradna lica ne. Koliko časa bo še minilo, preden nas polovijo in vrnejo! Okrepiti si je potrebno svoje mesto v tej slučajni skupnosti. Do sprejemenja ne pride niti med njimi, pa čeprav človeška logika narekuje nujno strpnost. Najbolj prepoznaven znak so seveda družinske vrednote. Med tem, ko so sirski moški odeje nabirali za svoje otroke, so jih moški iz vzhodnejših držav le zase, ženske in otroci so ostali bosopeti. Slovenske žene se križajo. A tako je. Kot je nekoč slovenski gospodar jedel klobaso in meso vse dokler se ni nasitil. Nato so jedle ženske in kar je ostalo, otroci. Kdo nam bo sodil?

Kulturna pričakovanja nas omejujejo in v nas razpredajo predsodke. Časnike polnijo slike umazanih šotirišč in navlake, ki ni vredna človeka. A vsakdo, ki je vsaj malo potoval južneje od Grčije ve, da so plastične smeti za njih nekaj novega. Maroko se utaplja v plastičnih vrečkah. Države južnega sredozemlja šele ugotavljajo, da je to problem, ki je začel uničevati njihova bivalna okolja. Ločevanje odpadkov je v naši "presvitli" Sloveniji začelo dobro delovati šele z grožnjami o visokih kaznih. Kako torej od vseh teh pribežnikov pričakovati, da se bodo ob umazanih, tedne neumitih telesih ukvarali še s čistočo, ki jo puščajo novim prišlekom, pri čemer imajo nekateri samo eno kos oblačila? Težko je to sprejeti, a te ljudi vleče cilj, vmesne postojanke so le nekaj, kar mora miniti in bo pozabljeno.
In seveda! Posploševanja so virus nestrpnih. V taboru so nam pomagali begunci, nekaj jih je celo prebiralo še uporabno hrano in izdeleke in nam jih razvrščalo za nadaljnje valove... Tudi sam sem najtežje sprejel nemarnost do okolja, saj sem po naravi zelo čistečen (tečen po čistobi). Kako prav je bilo meni, čistunu, ko sem stopil v enega od bivalnih šotorov in se prvič srečal s problematiko begunstva od blizu. Najbolj destiliran vonj po človeškem dreku. Besede izloček ali fekalije bi bile preveč omiljene. Zdelo se mi je, da sem stopil v greznico velemesta, se začel dušiti in pobegnil na zrak. Kako lahko kaj takega človek ustvari? Kako sam sebi lahko zastruplja vodnjak? A tu ne gre za željena dejanja. Tu ne gre za načrtnost, ta razumskost. Tu gre za preživetje, ki ga nevedno a prezirljivo spremlja Evropejec iz čiste posteljnine, čistih oblek, vroče juhe in doma.

Lahko bi se razpisal o pomanjkljivi logistiki in o nervoznih možeh oblasti, ki vihte svoje pendreke in povzdigujejo glasove, da bi dosegli mir in vsaj nekaj reda. A lahko bi pisal tudi o zelo dovršenih sistemih razdeljevanja oblek, izvrstnih zdravnikih in večdnevnih izmenah teh istih mož postave, ki se spopadajo s silovitimi  valovi, ki so vsakič novi in vsakič ravno tako sipki kot poprej in te kot vsak val spomaknejo tako ob prihodu kot tudi odhodu. V vsakem primeru bi namesto realne slike opisoval le en dan v življenju enega izmed mnogih centrov in to bi bilo, če drugega ne, krivično. Zato naj tu zapišem, da ti centri niso le gojišča žalovanja in uničene človeškosti. Ste se kdaj vprašali, kako dva  platoja (okoli 6000?) ustekleničenih vod prenesti v 100 metrov oddaljeno skladišče, pri čemer ti dajo 15 minut? Človeške verige, ki so nastajale, so postale prave male igralnice nas prostovoljcev pod odprtim nebom in jesenskim soncem. Podajanje plastenk so dovršile petje, medjezikovne igre in pravcati športni manevri, ki so poželi vsesplošno navdušenje in željo po soudeeležbi, da smo proti koncu delali celo ovinke in verigo podalješevali, da je vsak lahko postal členek človeške vrvi, ene žile, ki prenaša vodo, vodo preživetja. Za trenutek taborišče okoli nas ni obstajalo. Za trenutek smo gradili Novo Evropo.

Novi ljudje prihajajo na obe strani kovanih orgaj. Novi prostovoljci in novi prišleki. Slednjih še nekaj časa ne bo zmanjkalo in le upam lahko, da tudi prvih ne. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in kakšen obraz bo v ogledalu prihodnosti uzrla dama Evropa. Vem pa, da me tarejo skrbi. Pa ne odpadki. Niti zamaščeni komentarji slovenceljnov in drugih izgovorov za vrhunec stvarstva. Spremljati begunce na njihovi poti ni lahko, a vseeno je razdalja preko naše države kratka. Koliko Slovenij bi umestili v njihovo do sedaj prehojeno pot! In koliko Slovenij bi lahko utopili v Sredozemskem morju, ki so ga morali prečkati. A ne gre za to. Ti ljudje potujejo v svoje sanje. Beseda Germany za njih pomeni rešitev, mleko in med. Ko sem se pogovarjal z nekaj izmed njih, so mi skorajada vsi povedali, da bo there all different, mister,  tam je bogastva in miru za vse. Mi jamramo, ker smo njihova prehodna točka. In ker je nekaj izgredov in peščica požganih šotorov. Le mislim si lahko, kaj se bo zgodilo, ko bo skoraj milijon ljudi pripotovalo v Nemčijo in se bo zlata pravljica sesula. Ko bo pot končana. Ko bo vsa pot, Iluvatar ne daj, zaman. Ko se navdušenje umakne žalosti, obupu in besu. In ko ta bes zbudi še večji bes tistih, ki že ves čas s prstom kažejo nanje. Ko bo stala besna množica drugi besni množici nasproti in bo nad mesto prišla zima. In ko bo le ena stran imela politično moč. Kot se je to že nekoč zgodilo.

Teh časov me je strah. Zato srčno, res srčno čakam pomlad.