Thursday, September 22, 2016

V šoli mora biti vse ODL: ODLično ali ODLočba

Mami, saj je ocena 3, dobro, tudi dobra ne?  Ne, če ni odlično, me ne zanima. Boš šla sama do učitelja ali naj grem jaz?        

Joj, sploh ne vem, kako bo naša nabrala dovolj točk za vpis? - Kakšnih točk? Mi smo mu pa odločbo "zrihtali"pa je. Kaj se bo fant sekiral....
                                   Nekje na Luni, 1970
                                   Tukaj in zdaj, 2016

Kot učitelja jezika me starši osnovnošolcev vse večkrat tako, mimogrede, poprosijo za dodatne vaje za njihovega otroka. Ima težave? me zanima. Mah, to ne, ima pa samo 4... Pa je eden redkih v razredu. Rad bi šel na gimnazijo, pa potrebuje točke. Saj razumeš? Samo 4 ima. Prav dobro. Seveda se trudim razumeti. Tudi sam sem vedno ciljal le na najvišje ocene, a takrat nas je bilo takih le nekaj. Spomnim se osnovnošolske profesorice za zgodovino, ki smo se je vsi po malo bali, a tudi oboževali njene ure. Izza katedra je v rdečem lakastem usnju zagrmelo: "Petica je Rim!Vsi si želijo osvojiti Rima!  A barbari ostanejo pred vrati..."


Rim, šolska petica, ni za vse. Vsaj nekoč ni bila. V neki raziskavi slovenskega šolstva sem našel podatek za učno uspešnost v 3. razredu OŠ iz mojega rojstnega 1987. Kljub mladosti učenčkov je bilo v razredu zgolj 29% odličnih, 33 % prav dobrih, 27% dobrih in celo 1% neupešnih. Zavrtimo kazalce dve desteletji naprej. Podobna raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je v razredu osnovnih šol po kar 55% in več odličnjakov! Pri čemer nezadostni, zadostni in dobri skupaj ne tvorijo niti  15 %.  In to je bilo leta 2006.

Grški logiki bi torej zaključili, da je naše šolstvo očitno doživelo preporod, napredovalo v odličnosti, zahtevnosti, opismenjenosti ter povrglo nadotroke in nadljudi. Nietzsche živi! Živel slovenski narod, ki se bo kmalu sporazumeval z oddajanjem miselnih vibracij in premikal meje mogočega. Živel holivud!

Seveda ni čisto tako. Ker ne bi rad slovenceljsko posploševal, naj za primer vzamem svoj predmet, angleščino. Zaradi omejitve vpisa v gimnazijskih programih naši dijaki prinesejo s seboj bogato doto petic in drugih bleščavih ocen. Ko sem pred kratkim delal statistiko prvopresopnikov dijaškega praga, je bilo v nekaterih mojih razredih celo več kot 3/4 vstopnih petic, nekaj štiric in morebiti dve trojki. Pa vseeno tak razred ob koncu pouka ni bil nič manj "Gausov" kot generacije poprej. Še več, petic je le za vzorec, pojavijo pa se tudi prenekateri popravni izpiti. Priznam, kvalitete svojega poučevanja ne morem jamčiti. Priznam, petica je petica. Na popravnih izpitih pa le nisem edini od aktiva. S popravnimi izpiti se soočata tudi kolega iz osnovne šole, s katerimi sem govoril pred tem zapisom. Kako je torej možno, da iste petice kar naenkrat sežejo vse od trojke do vrha, štirice pa celo do dvojke? Verjetno vsak petičnež torej le ni iz Rima, ampak tudi Ljubljane, Kamnika, Trbovelj in Malega Sela. Da ne govorim o sibirskem mrazu Vladivostoka. Pa brez zamere.

Kritičnost ocenjevanja je vse hujši in hujši problem v svetu rahljanja in popuščanja vzorcev in tu ne gre le za šolstvo. Lovorika ni več nagrada redkim posameznikom, temveč povprečnina, glavarina za množico. Vse preradi ploskamo povprečnosti in hvalimo navidezne dosežke, ker se bojimo, da nesupehi naše otroke pohabijo in doživljensko zaznamujejo. Vse je dobro. Naš je bil pa odličen 12. na šolskem tekmovanju iz zgodovine. Pa še na priprave ni hodil. Res jih je bilo samo 15, ampak tisti dan ga je nekaj glava bolela, sicer ima zelo rad zgodovino in te vojne. Tema je bila: Barok na Slovenskem.

Po drugi strani pa je v šoli za nakatere dobro le odlično, prenekatera osnovnošolska dvojka pa Bejž, da te ne vidim. V resnici z odličnostjo ni nič narobe, če izhaja iz dijaka in njegove želje in delavnosti. Še več, vsak Pedagog bo razprodal svojo dušo in vesolje, da mu pomaga priti do uspeha. A pozor. To vesolje se ne vrti okoli staršev, njihovih želja in ambicij. Sam imam s starši povečini dobre izkušnje, saj me podpirajo s svojo strogostjo in odločnostjo. Vesolja rdečih preprog, pravljičnih bitij in samorogov, po katerih naj bi se otroci kot samozadostni planeti sprehodili do svojih uspehov, pa v šoli nimajo in ne smejo imeti mesta. Ob prepogosto skromnih pričakovanjih, naš otrok kar naenkrat ni najboljši, najbolj opažen in zlat, kar naenkrat ga za vsak instant izdelek ne pohvalijo. Še več, grajan je za svojo lenobo in nedoseganje svojih zmožnosti. Šok. Groza. Superočetje na pomoč! Supermame k pishologu! Problem ni v otroku! Sistem ne deluje! Prikrojimo si sistem! Posebne prilagoditve!           

Porast otrok, ki se jim sistem mora podrejati, je vse več. Po podatkih psihologinje število učnih pogodb na naši šoli narašča zelo strmo, bližamo se celo 5 odstotkom, pri čemer gre za zelo dobro, priznano šolo. Kot učitelj, ki je kot prostovoljec delal z otroki s posebnimi potrebami (tako zaostankom v razvoju kot kroničnimi boleznimi) sem prepričan, da je usmerjanje teh otrok pomembno doprineslo k razvoju slovenskega šolstva in enakosti možnosti, ki je v Sloveniji uzakonjena.  Eden temeljnih zakonov iz 2011  pravi, da so

"otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja." (ZUOPP-1)

Zakon je jasen. In jasen bom tudi sam. Nikjer ni navedeno, da gre za otroke, ki preprosto ne morejo sedeti pri miru, ker jim je doma vse dovoljeno in ne želijo priznavati avtoritete učitelja. Ta zakonik niti ne razglaša, da ima vsak otrok, ki ni navajen pisati s pisalom namesto drgnjenja pametnega telefončka, disleksijo. In ne, vaš otrok nima motenj v pozornosti, ker je žaljiv do sošolcev in učiteljev, in še manj verjetno je, da se je tak rodil. Naš tak je. Ker je vaš, potiho dodam.

Pri teh diagnozah gre za resne, strokovne ugotovitve, ki ne smejo postati del vaškega interesa. Prav zato ta zakonik še najmanj predvideva zlorabo pravic in olajšano življenje lenobam in neresnežem. Zdi se, da je med nekaterimi starši pedagoška pogodba postala celo zmaga nad sistemom, saj sedaj otrok lahko piše vsa preverjanja dlje, slovnična pravilnost in lepopis nista pomembna, v šoli preprosto izostane, ko se ne počuti, in najpomembnejše, vpisal se bo, kamor bo pač hotel, čeprav je njegovo znanje na nivoju malošolca. Ponekod gre tako daleč, da učitelji donkihotovsko zamahnejo z roko, ga prepustijo sistemu, da ga na koncu šolanja izpljune in počakajo nove generacije. Učitelji bodo preživeli. Še vedno so. Toda kaj bo z večnim ovatirancem? Vkolikor ga ne bo zbledel v fakultetni odisejadi po treh prepisih in samoiskanju, bo hodil od delodajalca do delodajalca in jim razlagal, da ga včasih ne bo v službo, ker ima slab dan in se pač ne počuti. Morda bo delo raje dokončal drugič, ker so bili z družino na jadranju?  Bo pojasnila, da ne more na pot, ker ima že tretjič ta mesec menstruacijo? Da ni razumela navodil, ker niso bila natisnjena zanjo s povečanim tiskom in na rumen papir, ker menja črki b in d? Bojim se, da bo hitro oD Belo.

Slovenceljska modrost: "Če ni ODLično, bo ODLočba." je v škodo vsem. Prava odličnost počasi postaja vse bolj relativizirana, resne diagnoze pa naletijo na dvome in celo prezir. Pri tem pa so prikrajšani predvsem vsi tisti, ki jo res potrebujejo, po mojih izkušnjah pa je ti celo ne želijo, do zlorab ne prihaja. Imajo dovolj težav, da bi se ukvarjali še s tem. Zato apel:

Bodimo zahtevni! Do otrok in do sebe. Samokritični in kritični! Pohvala in graja naj gresta z roko v roki. In prosim, ostanimo na tem planetu. 

   


Thursday, June 2, 2016

A lahko samo vržeš oko? Tako, na hitro?

Haiku nekega vsakdanjega logika

Vsak drug ima čas,
da poskoči na ukaz -
samo jaz - garač.
 
Rentanje. Golo nagnusno nerganje. Ampak, bogme, tako prija na dušo. Celo tistim, ki je nimamo. Po vsej tej dolgi tišini se je spet nabralo in verjetno se že jutri posujem s pepelom in potuhnem v nek gluh neopazen kot. A ne danes.

Zakaj ne? Ker sem danes že n x n na n-tič dobil serviran tisti znani stavek, ki je vsem, ki se ukvarjamo z jeziki, tako dobro poznan. A lahko samo malo uč' gor vržeš? Saj ni potrebno veliko? Malo tako popravi ta vel'ke stvari. Prevod tega znamenitega žargonskega stavka se glasi: Mi (prosim) prevedeš 20 strani besedila o heksacikloklorometanski plazmi in njenih polimorfnih spojinah pod reakcijskimi pogoji črne luknje ob prafaktoriranju na Higginsove delce? Do jutri? Ker, se res mudi! Aja, pa te peljem na eno kavico enkrat, ok? Uradni prevajalci so čisto bolani s cenami. Ker to ti itak znaš.

Točno to. Znam. Pa tudi če ne znam, se bom potrudil, se naučil in ti v spletne roke izročil še vroče besedilo, ki mi bo vzelo vseh 6 ur spanca, popoldanski sprehod z družino, jutranjo kavo (ali kakav, ker kave ne pijem), 17 las na temenu in 8 na čelu ter 2,7 leti življenja, ker je bilo že slovensko besedilo tako zanič, da bi najraje vpisal tvoj študij, doktoriral namesto tebe in nato besedilo ponovno spisal in ga prevedel. A ključna besedna zveza pri tem je: jaz znam, ti pa ne. Jaz sem garal za to, da to znam. Jaz sem jež, ti pa ne. Jaz imam hruško, ti pa ne. Znam, ker sem se moral za to truditi in ker bi rad od tega živel. Ker je to moja intelektutalna last. Moja delavnica in stojnica obenem. Moja farma idej. Moja njiva. Moja trgovina in salon, pa čeprav vse skupaj skriva nerodno oplešena buča na koncu vratu. Takih nas je veliko. Vedno več. In vendar se moramo vedno bolj boriti za priznanje, za vrednost.   

Zdi se, da je kljub zakonodaji o intelektualni lastnini vse skupaj ostalo nekje v črkah in odstavkih, ki jih želijo ignorirati vsi (spomnimo se afere SAZAS), ker je tako lažje in predvsem, kot je rekel moj starejši sorodnik, ker ti, mulec, nimaš ničesar pokazati. Nobenega izdelka. To sploh ni delo. Kaj sploh delaš? Neke jezike govoriš. Saj jaz tudi lahko naročim vodo v srbohrvaščini in gledam filme v angleščini. (Super zate. Branje podnapisov je tvoj adut. "Srbohrvaščina" pa je, mimogrede, ostala v preteklosti, utopljena v jedan kuzarac vude, moLim.). Najprej sem hotel dobiti napad žolčne sluznice, a nato sem globoko vdihnil, se ustavil, se prežarčil izven telesa in se prepustil razimisleku. Saj je res. Čisto prav ima. Vsi mi, ki navidez NIČESAR nimamo pokazati, v tej družbi zelo težko branimo svojo vrednost. Ker tega materialistična družba ne priznava. Ker se zdi, da nimamo blaga za trženje. Ker to vsak zna. Učitelji. Jezikoslovci. Projektni delavci. Uradniki (oz. premetovalci papirja). Zgodovinarji (saj vsi poznamo zgodovino?!). Politologi. Politeisti. Poli salame. Pisuni in pisači, klamfači in rimači. (Kulturniki so tako ali tako zajedalske stenice na državnem proračunu. Vsak lahko pesmice klamfa in bi rad od tega rezal kruh. Delat naj gre, banda hudičeva!) 

Znanje je težko merljiva količina. Verjetno je zato ni v lestvici osnovnih fizikalnih količin skupaj s časom, maso in še čim. Zatakne se namreč predvsem pri enoti. Ta ima 88 enot znanja. Ta pa le 16. Kako bi to enoto sploh imenovali? Google je nedavno poskušal s knol-om (Kno-wledge), enoto znanja, avtorstva. Koncept se mi zdi zelo zanimiv, a tudi nemogoče izmuzljiv. Predvsem zato, ker ljudje nimajo prav nobenega občutka (kako naj ga sploh imajo), kolikšen trud je vložen, če tega ni mogoče prijeti, užiti, obesiti nekaj, se nanj usesti ali v njem umreti. Sam pogosto prevajam in tolmačim, a komentar, ki ga imam od vseh najraje je sledeč: Saj ti imaš to hitro. Kaj kompliciraš, saj je besedilo že napisano, ti samo še prevedeš. Smiselno, ne?

Postavimo se v drugo situacijo. Na dom pokličete ploščičarja. Bi tudi njemu postregli s stavkom: saj tole bo šlo čez noč ne? Saj ploščice že imaš, vezivo in fuge tudi, ti samo še skupaj zmečeš, pa je! V čem za vraga tuzemskega je torej razlika? In zakaj se torej nihče (razen tihega obšankovskega besnenja) ne vtika v delo ploščičarja in njegovo ceno? Prevajalcu, tolmaču, napovedovalcu, nastopajočemu, učitelju, vojaku, zdravniku in še celi rajdi "neizdelkarjev" pa vsi servirajo svoje žolčne izpade in topoumna vprašanja.

Kaj, toliko hočete za povezovanje prireditve? Saj boste samo eno uro tu? Znanka, odlična govornica in napovedovalka, razmišlja, da bi pustila to delo in začela izdelovati modne dodatke. Kot sama pravi, bi morda res bila le še ena v seriji Facebook samopromotorjev, a  se vsaj za lastni zaslužek ne bi borila skoraj na vsaki fronti, ki jo sprejme. Predstavila mi je preprost izračun (gre za golo predstavitev in posplošitev v prid razmisleka): Res je, napovedovalec bo  le eno uro opravljal delo  (ki ga, ne pozabimo, nihče drug v dvorani ne bi želel). In nato zaslužil 400 evrov. A pri tem bo dober napovovalec prej vsaj 10 ur analiziral snov, 5 ur sestavljal vezno besedilo, se ga nadaljnih 5 ur učil na pamet, se pripeljal 3 ure prej na mesto in nato še oddelal svoje. Torej gre za 24 ur dela, za katerega je zaslužil, požrešneš, če je imel srečo (privzemimo, da ni ravno znana osebnost) okoli 400 EUR, ali drugače povedano 17 EUR na uro bruto. Ali še drugače povedano, okoli 12 EUR neto, pri čemer verjetno ne vodi prireditev vsak dan, in pri čemer si je moral sam kupiti drago obleko, ki je v resnici unifroma. 
   
A ta enačba je le okrajšana oblika neke neskončno večje galaksije: Katera neznanka so torej še vsa leta študija zdravnikov, zobozdravnikov in ostalih težkokategornih poklicev? Zahtevnost dela? Odgovornost? Časovna komponenta? Naj se vrnem na svoj iskustveni primer, natančneje na naslovno vprašanje. Kolikšan hinavščina se skriva v njem! V prevodu (ah, besedne igre), en uč' pomeni: Tu imam povzetek za diplomo, časa imam do včeraj, narejeno mora biti pa najbolje možno.
Mhm. Torej naj jaz res opravim le tako, pavšalno, čez prst in na način poletne nevihte? Ne morem. Ker je to delo moj izkaz pred seboj in pred drugimi. Ker s tem sramotim sebe, če sem površen. In še več, mi res daješ to v pregled samo zato, da popravim nekaj osnovnih kričečih napak, ki bi jih našel tudi črkovalnik? Naj ti res prevedem samo osnovno? Kaj predlagaš? Naj prevedem le glagole? Vsak drugi samostalnik? Seveda ne! Od mene pričakuješ temeljito delo, saj je to tvoja diploma, tvoj izkaz pred svetom, in ne jedilnik tajske restavracije. Verjetno boš moj prevod zelo natančno prebral, iščoč napake. In nato mi ponudil kavico v zameno za nekaj ur dela. Ponovno, zakaj ne navržeš pečarju, da naj ploščice samo tako malo na hitro položi, ravo toliko, da ne bo pred banjo betona? Ali zidarju, da naj vam hišo tako malo skupaj vrže, da bodo vsaj okna in vrata pa kakša stopnica? Ali da naj frizer tu in tam malo pokosi, ostalo boš pa že sam? Ali vodovodarju, naj voda vsaj ob torkih teče po ceveh, ostalo pa ni važno?

In vse to, čeprav se morda sploh ne poznava direktno. Ker si slišal nekje zame. Sam sem vedno v prvi vrsti, ko je potrebno prostovoljiti ali pomagati v stiski, a se na znance od znančevih znancev ne oziram nič več. Ker moram tudi jaz dati kruh na mizo. Ker tudi jaz plačujem položnice. In ker grem raje na sprehod sinom, kot da bi tebi, kdorkoli že pač si, v zadnjem popoldnevu reševal lenobo. Lahko pa se zmeniva in sva oba fer. Ali si obljubiva protiusluge. Rad imam protisuluge, često še rajši kot plačilo. Prave protiusluge. A kave, dragi neznanec, ne pijem.  

Kako je že rekla Svetlana Makarovič?  Jaz sem jež. Ti pa ne. Vsak te pes lahko pograbi, mene pa nobeden.

           

Wednesday, February 17, 2016

Življenjska podhranjenost in spletna debelost

Ne govorite nam o knjigah,
o astmatični represiji vas starcev.
Na vaša jebena vrata izžgemo grafit
z novimi zahtevami, našimi!
Mi smo kingi. Mi sanjamo. Dreams, pa to!
Itak ne bo služb. Ne bo matematke.
Nočemo tišine brez hiperlinka na youtube.
Internet macht frei.

Totalna svoboda. Extaza!
Neki, da se mormo učit
pa sploh ni zanimiu
uni pa dol padajo ob kupu kamna, pizda
Sam po gu gu gu gu guglaš 😡  
Carpe DIEM

Klick Like Klick
I, aj aj Lie-k. Lie-k. Kaj?
K-lick lick lick
svet se Sve-ti, zazna le kri-ti-ke.
vi ste bli, zdej smo mi.
Jedem das Seine.  (Leipzig, februar 2016)

"Vsakemu svoje!" Globok glas. Pridigarska intonacija. Prsti, ustnice in nosnice napete. Vdih. Z wittemberške prižnice leta 1517 Martin Luther spreminja svet, zahteva prenovo, samozavedanje, izobrazbo vseh. Zahteva od vernikov, da si resnico preberejo sami in jo doumejo. Svari proti svetleči podobi malikovanja in samopromocije z denarnimi listiki in odpustki. Kliče po sprejemanju in Dunaj poziva, naj celo z divjimi Turki, ki so noreli in grabili tudi po slovenskih krajinah, ravnajo mirno in naj jih najprej poskušajo razumeti. Luther, mož beseda, da prevesti Koran v latinico. Da lahko spreminja takratno sedanjost, ljudem predava o preteklosti.

Lutri obstajajo tudi danes. Njegovi  ameriški črni različici je bilo ob rojstvu sicer v resnici ime Michael King, a je oče po obisku Nemčije stopil do svojega petletnega sina ter mu verjetno rekel: "Kralj si že, pa bodi še pameten," in mu spremenil ime. Jaz Luter ne bom nikoli. Menim, da nisem dovolj črn (čeprav me moji ameriški kolegi prepričujejo drugače), niti ne dovolj pameten, kaj šele strpen. Morda sem, če si dovolim to predrzno samoljubje, le razgledan na nekaj področjih. In to razgledanost danes še kako pogrešam pri mladih vseh starosti. Le-ta se je nekako polarno razmaknila:  na tistih nekaj posameznikov, dragocenih kapljic, ki bi pridejo do zadnjega vprašanja pri kvizu Lepo je biti milijonar in ob tem z levo polovico možganov igrajo šah s Kasparovim, in na tiste ostale ljudi, ostalo vodo, no - Mrtvo morje.

Včasih se je svet delil na dvoje pameti: izobražene/izučene in kmečkozdrave ljudi. Vsak je od prednikov svojega vrste prejel dovolj znanja, da je lahko preživel in nato izpolnjeval poslanstvo svoje prihodnosti. Če se to ni zgodilo, ga je tepla beraška palica. Informacije in znanje so bila dragocena dota in znano je, da so na primer na slovenskem vajenci pri mojstrih pogosto trdo garali po vse leto, da so zaslužili za lon, plačilo, kar je bil navadno par novih čevljev, srajc, nekaj orodja in nekaj malega plače v enkratnem znesku. Evropske sufražetke so žrtvovale svoja lastna biološka in družbena življenja za to, da so lahko desteletja kasneje vstopile v svet višjega šolanja in presegle status okrasnega inkubatorja z občasno vlogo nasmeška ob zavaljenem cigaretnem zadahu. Še pred petdesetimi leti na slovenskem mnogoteri župniki ženskam na vasi niso želeli zaupati, kako se izogniti večjemu številu otrok, čeprav so kondomi stopili na kranjsko že v ob začetku 20. stoletja. Informacije in znanje so odločale celo vojne mimo živih figuric na lepo izrisanem bojnem polju. Biti informiran je pomenilo biti v prednosti, biti močan, bogat.

Prehod v novo tisočletje ohrani gonjo po informiranosti in elektronapravice služijo kot vezivo in nujni izum nove oblike modernega človeškega obstoja. Če so nekoč petletke slavile z elektriko v vsako hišo in je bila znamenje napredka kar najbolj opazna vtičnica (v primeru bosanskih vasi najraje kar na častnem mestu sredi bivalne sobe), je ta vtičnica v vorteks virtualnega obstoja E-ere telefonska napravica. Facebook, ki februarja letos praznuje 16 let obstoja, povezuje več kot milijardo ljudi, po podatkih nekaterih, pa naj bi se  najbolj nadobudna mladež "priklapljala" na kar 5 minut ali manj in preverjala različne novice na gugol omrežjih.

Kot učitelj sem lahko celo ponosen, da pri dijakih tako ni ozkega grla pri pretoku in izmenjavi podatkov in informacij... uf, tole pa težko pogoltnem (ozko grlo, kaj moremo). Ko se občasno med svojimi predavanji  v želji po zgodovisnki vmeščenosti sprehajam (metaforično ali z resnimi koraki) po črevesju svetovne in domače zgodovine in geografije, naletim v večini na precej prazen odziv (z nekaj izjemami, kajpak). Dobro, vsak ima pravico do neznanja. A potem naletim na nezanimanje. Dobro, vsak ima pravico, da ne doživi manjšega orgazma ob omembi naslovčka "Velika depresija Združenih Držav v odnosu do ekonomske nestabilnosti Weimarske republike." A potem naletim na brezbrižnost. Tu, tu, pa ni več dobro. Še več, zelo nevarno je. Z besedami Mošeta Pijadeja: "Zgodovina se ponavlja in narod, ki ne pozna svoje prave zgodovine, tvega, da se mu ta ponovi tudi v najhujši obliki!" Ko sem povprašal dijake, od kod to nezanimanje, so mi navrgli štiri trditve, pri katerih v mojih primerih verjetno tiči srž problema, dali so mi  misliti.

1. Starci (prfoksi, starši, sistem) mislimo, da je nekaj zanimivo, čeprav ni.
2. Ne znamo vzpostaviti "energijsko bogatega in izključno vzpodbudnega okolja," ki ga potrebujejo za delovanje
3. Aktualni podatki imajo prednost pred "zastaranimi".
4. "Kdo pa to rab vedt./ A bom to še kdaj rabu?"

O vsakem bi bilo verjetno vredno dolgo pisati, vendar bom kratek. 

Mladi in njihovi "stari" (tudi jaz - po ocenah nekaterih prvih letnikov imam 43 let, torej sem z eno nogo že v penziji.), pozabljate, da nikakor ni vse v življenju namenjeno "noro zanimivemu" - (to ob nezanimanju niti nima priložnosti postati, če smo že pri tem), kot tudi ne gre pri vsakem trenutku življenja za "instant Gardaland" (pa še tu vedno čakam na vsako vožnjo vsaj pol ure). Živeti za danes ima že v sami trditvi precej žalosten rok trajanja. A tu smo krivi predvsem starši in svet, v kakršnem se otroci vzpostavljajo. Postal je preveč polaren: preveč krut, selektiven, a hkrati preveč permisiven in nagrajujoč. Paziti je potrebno na vsako besedo, na vsako čustvo, na vsako sivo senco, ki bi se prikradla v osončje nežnih bitij, imanovanih otroci. Da bi jih obranili pred travmatičnim, jih držimo na skrajni oblazinjeni in spuščeni strani gugalnice: hitro menjavanje pozornosti, novi in novi užitki, odtujitev čakanja in potrpežljivosti. A ne pozabimo. Celo gugalnica je nezanimiva brez vzponov in padcev. Vsak dan videvam mnoge žive pričevalce, ki se izgubljajo že ob preprostejših izzivih, saj jim je nepogojeno življenje narekovalo postopno ukinjanje pričakovanja, zdrave potrpežljivosti in primernega truda.

In začne se že zelo zgodaj. Spomnim se nekaj mater, ki so nama ves čas govorile, da je treba jok otroka za vsako mero preprečiti, sicer bo zapadel v doživljenjske travme in čustveno zaostalost. Oče in mama naj bi postala animatorja na ukaz. Neka gospa naju je celo spraševala, kako in če greva lahko sama na stranišče brez malega, ko pa ves ta čas tako joka in trpi. Ves ta čas? Saj ne prespiva v kopalnici? Dokler ta domači Disneyland  lahko nadzorujemo s sladoledom, novo igračo in igricami na telefonu še gre. Kaj pa kasneje?

Ni zastonj rek, da starši, ki nimajo več česa dati otrokom, začenjajo z odvzamanjem obveznosti. Če otroku ne morem več dati denarja, mu pa ni treba delati hišnih opravil. Spet se spirala zavrti v nevarno zamozadržno zanko. Vedno manj je truda, zato je tudi zadovoljstvo vedno bolj plehko, prazno, otroci pa težijo k temu, da bi bili zadovoljni in srečni. Še njegov zdolgočasen klik in skok na znanega vrstnika na spletu in slika v glavi najstnika je popolna - če ni vsak dan 1000 boljši od prejšnjega, je nekaj narobe. In "ta stara dva" čist bedna. Ni iz trte izvita preprosta enačba H. J. Browna, naj straši dajo svojemu otroku dvakrat več časa, kot so nameravali, in potrošijo zanj dvakrat manj denarja (po lastnih izkušnjah je to zelo težko). Zdi se mi pomembno, da mladi dovolj zgodaj dojamejo, da življenje ni rastoča premica v presežnih vrednostih, temveč nepravilna sinusoida, pri kateri povprečnica, upamo, riše črto čim višje nad pozitivno ničlo ali pa vsaj na ničli. Tako dojemanje omogoči tudi zdrav partnerski odnos, ki je dolgotrajen, namesto novih in novih zaljubljenosti, ki trajajo le, dokler je - kot poje Josipa Lisac - magla svuda, magla oko nas. Za srečo je nujno delo, trud, načelna merila - a hkrati spodbudno, spoštljivo okolje, ki nudi odoporo,skoke v neverjetno višino sreče.

In morda še o tretji točki. Prenasičenost s podatki tipa o kom ali o očem je kdo je koga s kom ali s čim pri kom ali pri čem ustvarjajo pri mladih lažno podobo o obveščenosti (da ne govorimo o odvisnosti od nje). Koncept obveščenosti za lažje premagovanje življenskih izzivov je zamenjal koncept obveščenosti za nujnost obstoja javne podobe posameznika (nekakšen personal update, saj je osebnost na netu postala podrejena spletnim pravilom, pri nekaterih pa že zamenjuje njivo realno predstavnost), ki ga potrošniški kapitalizem uspešno izvaja, razpreda in celo izsliljuje. Gre za podatke, ki so lahko pridobljivi, hitri, spremenjivi, lahko prilagodljvi in mikavni za lastno samopodobo. A hrati tudi minljivi, ponovljivi in brez poglobljene vrednosti, česar se mladi na neki ravni gotovo zavejo slej kot prej. Človek je po naravi iznajdljivo bitje (leno ni najboljša beseda, čeprav nedvomno pogosto na mestu), zato je izbira mladih povsem naravna in logična (prebiranje socialnih omrežij v primerjavi z napornim in suhoparnim učenjem), a hkrati tudi obremenjujoča in pohabljujoča, če je je omejena le na prvo. V najbolj osnovnem smislu mlade nevede zasiči in obremeni njihove zmožnosti. Ob nenehnem trudu za njihovo nujno sinhronost s svetom jim zmanjka časa in moči/želje, da bi razvijali in raziskovali svojo diahronost, ki pa je zaradi svoje narave (bolj kot za preteklost) ključna za njihovo prihodnost.

V tem smislu predvsem ne zmorejo (kot mi nismo zmogli) uvideti vrednosti znanja, ki ga pridobivajo. Rastejo v svetu cen in enačajev. Koliko evrov prinese koliko izdelkov, koliko všečkov koliko priljubljenosti. Koliko pa prinesejo mučne ure učenja o nekem Lutru in kotnih funkcijah? Priznam, ne vemo odgovora in prav lahko je, da je direkten odgovor nič, vsekakor pa ni negativen, kot dojemajo mnogi (izgubljam čas, izgubljam energijo, torej delam minus na svojem mladosntme življenjskem računu). Mislim, da se moramo ponovno vprašati, kako osmišljati znanje in splošno razgledanost. Kako približati pomembnost mišljenja in logičnih povezav. Kako predstaviti suverenega in kritičenga individiumma za nekaj, česar tudi Maestro ne more kupiti.Odgovor morda leži prav v diahronosti kot vrednoti.

Hkrati se mi dozdeva, da nisem predaleč od resnice, če rečem, da se mladi spopadajo z novo obliko podhranjenosti - podhranjenosti z  nizko hranilno vsebnostjo pomembnih vsebin, podatkov, informacij in znanj, ki gradijo celovito osebnost z veščinami, ki omogočajo samoizpolnitev in duhovni napredek. Gre za podhranjenost spominov, ki iz nas delajo ljudi (in tudi spomin je stvar preteklosti). Namesto kritičnih sit, se ljudje vse bolj pospešeno oklepajo "instant internetne hitre hrane", novic, ki so prazne, izmišljene, za svet povsem nepomembne. Kako lahko portali novic na naslovnici kot enakovredne objavijo novice o pokolih v Siriji in dejstvo, da je nek najstniški idol dobil novo tetovažo? Čisto preprosto, ker bo slednja novica berjetno zadela mlajše z veliko večjo čutsveno sliko, kot bi prva morala nas starejše. Nismo vzor.  Še več, spletni "junk" kmalu ustvarjmo tudi sami, pa čeprav se zavedamo in glasno razglašamo, da je odvečen in škodljiv. Trudimo se za spletni ideal, a kot vsi ustvarjamo internetno debelost in se proti njej spet borimo, življenje v realnem svetu pa mineva  ter se izgublja v množici praznorečij in škodljivih tokov.

Res je, edini čas, ki ga lahko živimo je sedanjost. A le, če se zavedamo preteklosti, tvorimo spomine, in smo z notrajnim očesom vsaj malček obrnjeni k prihodnosti. V nasprotnem primeru je čisto vseeno, če smo rojeni kot muhe enodnevnice ali lišaj. Teh pa je že na slovenski estradi dovolj.